V zadnjih nekaj letih so se obrazi na managerski sceni temeljito premešali, najbolj med največjimi podjetji. Pregled v 500 največjih smo prvič naredili oktobra leta 2006. Po nekaj več kot šestih letih je med prvih 100 manj kot četrtina istih imen. Če se komu zdi šest let dolga doba, skrajšajmo: samo v zadnjih treh letih sta se med največjimi stotimi zamenjali dve tretjini imen. Premešala se je tudi zasedba podjetij, nekatera so globoko zdrsnila, nekatera so tudi izginila z zemeljskega obličja. Ni več Primorja, SCT, Vegrada, Viator & Vektorja, Alposa, Zvonov. Elana, Iskratela, Salonita ni več med stotimi. Merkur je bil pred šestimi leti peto največje podjetje po prihodkih, večji od Krke, večji od HSE, zdaj je 24., njegovi prihodki pa so za dve tretjini manjši kot na vrhuncu. Istrabenz, nekoč velikan, je postal tako nepomemben, da nimamo niti slike njegovega zadnjega predsednika uprave. V štirih mesecih, kar je na vrhu, ga ni še noben medij nič vprašal. Ime mu je Andrej Laznik, če vas zanima.
Da se direktorji državnih družb menjujejo kot srajce, smo itak navajeni. V zadnjih dveh, treh letih pa je s prizorišča izginilo tudi lepo število velikih direktorjev iz poosamosvojitvenih časov in njihovih naslednikov, ki so se zdeli večni. Nekatere videvamo na sodiščih, nekatere še bomo, srečnejšim med njimi je uspelo pobegniti v pokoj in se o njih nič več ne sliši, njihovi nekdanji malikovalci jih nikamor več ne povabijo.
Žalosten paradoks je, da so marsikateri od teh direktorjev v devetdesetih zasloveli kot sanatorji in so to tudi zares bili. Podjetjem, ki so živela zavita v vato zaščitenega jugotrga in se jim je podrl svet, so našli nove vsebine in jih obrnili na zahodne trge. Nekje na poti jih je nato preveč prevzel občutek lastne veličine, mislim, da je bilo to usodnejše kot pohlep, ki jim ga najpogosteje pripisujemo. Vse drugo je zgodovina. V tej številki Managerja smo si med drugim postavili vprašanje, kdo so ljudje, ki lahko postavijo na noge zdaj zavožena podjetja. O tem, je videti, še malokdo razmišlja. A bodo morali kmalu - poleg prihodnjih novih lastnikov, ki bodo podjetja kupili (ti se bodo že znašli), najprej bankirji in državne ustanove, kot je DUTB. Razmere niso tako zelo drugačne kot na začetku devetdesetih. Takrat sicer zunaj meja ni bilo krize, a tudi zdaj pojenjuje. In ne slepimo se, tudi zdaj številna podjetja, da bi dolgoročno preživela, ne potrebujejo samo finančne injekcije, temveč preobrat v miselnosti in programih. Največja razlika je morda, da so takrat lahko direktorji, ki so poznali podjetja, nadaljevali svoje delo, imeli so tudi zagon. Poleg tega, da so zavozili prav ta podjetja, ki so jih takrat reševali - ali pa so jih zavozili njihovi varovanci, ki so jih sami »nadzorovali« - imajo na glavi še en greh: niso vzgajali naslednikov, ugotavlja headhunter Marko Mlakar. Ta pravi, da imamo zaradi tega v Sloveniji managersko generacijsko vrzel, manjka ljudi s primernimi izkušnjami v starosti med 40 in 50 let. Še en dokaz škodljivega kompleksa veličine ...
Zdaj seveda ne pomaga gledati v preteklost. Za tista od velikih podjetij, ki še kažejo znamenja življenja, je čas za nove začetke, morda nov vzpon, tudi če ne na nekdanje višine. Da se zgodovina ne bi ponovila, je pomembno, da ne dopustimo še enkrat, da bi podjetja predolgo ostala (para)državna ali nikogaršnja. Najboljše cepivo proti pogubnemu kompleksu grandioznosti so pravi lastniki, ki nenehno tehtajo dosežke managerjev.
