Kaj naj naredim, da bom tudi jaz na vaši lestvici? To me včasih vpraša kak znanec, ko izdamo 100 najbogatejših (tokrat 150). Ponavadi rečem, naj najprej pusti službo in gre na svoje. Ta odgovor je, enako kot vprašanje, seveda samo nekakšen poskus duhovičenja. Čeprav je res. S plačo še nihče ni prišel med najbogatejše Slovence, še posebej, če se mu služba zdi naporna ali dolgočasna, če je vsak dan slabe volje, ker mu šefi ali lastniki skačejo po glavi, in se resignirano sprašuje, ali bo kdaj tega že konec. Stvar seveda ni tako preprosta. Potrebnega je tudi še kaj drugega, ena od prvih stvari je recimo pogum - ni rečeno, da bo tvoje podjetje nekoč vredno milijone, še prej se lahko zgodi, da boš moral jesti travo. In še sploh to ne pomeni, da boš vsak dan najprej delal in potem še malo »živel«, ker bo pač oboje eno in isto.
Kljub temu je odgovor napačen, ker je napačno že samo vprašanje. Po devetih letih preštevanja multimilijonarjev verjamem, da se uspešne zgodbe večinoma ne začnejo z odločitvijo, da bo nekdo postal multimilijonar. Mnoge so bile na začetku zelo navadne, ljudje so se pač lotili nečesa, kar so znali, da bi se preživeli, če jih je zraven še veselilo, je bil to še dodaten bonus, včasih pa sta veselje in celo strast prišla šele na poti, ko se je izkazalo, da so našli »pravo stvar«. Seveda med zgodbami naših milijonarjev še vedno ostajajo tudi nekatere, izvirajoče bolj iz pohlepa, a se je v mnogih že izkazalo, da samo ta motiv ni dobra popotnica za dolgoročni uspeh.
Na tej točki se začnem počutiti malo neprijetno, ker se včasih morda zdi, kot da se gremo v Managerju nekakšne advokate bogatašev in razlik med bogastvom in revščino. Te so sicer v Sloveniji razmeroma majhne, a spet, vsi smo del istega sveta. Svet ni pravičen, krivice se začnejo že s tem, da se nekdo rodi v puščavi in nekdo v ugodnem podnebju, malo bolj ali malo manj bister, malo bolj ali malo manj podjeten po značaju in tako naprej. In skoraj naravna zakonitost je, da denar, ki je »zaposlen«, vleče nase še več denarja. Zaskrbljenost nad rastočimi razlikami med bogastvom in revščino je vroča tema, z njo se čedalje več ukvarjajo tudi svetovni bogataši (v tem je verjetno tudi nekaj licemerstva). Rešitve ni našel še nihče, čeprav jo iščejo mnogi - in s tem sami služijo lepe denarce. Eden od njih je na primer Thomas Piketty, čigar knjiga Kapital v 21. stoletju se prodaja kot vroče žemljice (pred kratkim je izšla tudi v Sloveniji) - v njej se zavzema za visoko obdavčitev bogastva. A tudi visoki davki, ki bi jih za večje blagostanje svojih prebivalcev praviloma pobrale najbogatejše države, sami po sebi ne bi odpravili izvirnih krivic, kajti velik del dobičkov nastane s krivicami, povzročenimi z onesnaževanjem v revnih deželah in z izkoriščanjem stiske tamkajšnjih ljudi ... Namen te besedne klobase ni, da bi našla rešitev, ker če bi jo, ne bi sedela v mali redakciji Managerja, temveč bi dobila najmanj Nobelovo nagrado.
A ko smo že pri popravljanju krivic, si ne morem kaj, da se ne bi ustavila pri Izi in Samu Loginu, ki sta užaljena, ker jima pripisujemo lastništvo deleža v Outfitu7, za katerega trdita, da sta ga v celoti podarila v dobrodelne namene. Navzven se tega pač ne vidi. A kaj vemo, lahko sta tudi ga, in bravo (z vso pravico bi ga lahko tudi obdržala). Je pa v tem, da sta se potrudila splesti zamotano organizacijsko strukturo, katere namen je plačati čim manj davkov, določeno protislovje. Tudi davki - v katerikoli državi že - so namreč namenjeni blagostanju ljudi. Eleganten izgovor je seveda, da so vlade nesposobne in skorumpirane in jim torej ne gre zaupati denarja. A čeprav je v tem žal nekaj resnice, je to vseeno samo izgovor. V njem je tudi določen napuh - ali posameznik, tudi če je poslovno sposoben in zato bogat, res najbolje ve, kako v svetovni družbi pravično porazdeliti denar? Pa recimo, da je. A če se potrudi vse zakonite možnosti izkoristiti za to, da odtegne denar nesposobnim vladam, da bi sam pravično delil dobrodelni denar, se mi zdi prav, da to naredi transparentno.
