Upravljanje slovenskih (para)državnih podjetij ni komedija - ta se ponavadi konča z naukom. Pri nas gre za nikoli končano zgodbo vselej istih norosti. Če je že komedija, potem gre za slabo kopijo znamenitega ameriškega filma Groundhog Day, v katerem se Bill Murray vsak dan zbudi v isti dan.
V primeru Save Re so se kolegice spraševale, kako bo prvi nadzornik Save Re Branko Tomažič nadziral prvega človeka Save Re Zvonka Ivanušiča, če je Tomažičeva hči zaposlena v zavarovalnici, ki sodi v skupino Save Re. Vprašanje je seveda na mestu, bolj kot to pa me zanima naslednje: glede na to, da je Branko Tomažič dolgoletni poslovni sopotnik prvega človeka organizacije, ki združuje slovenske nadzornike, Boruta Jamnika, se čudim, zakaj ta skupaj s svojo sodelavko Ireno Prijovič, ki operativno vodi ZNS, slovesno ne razglasi odprave njune organizacije. Recimo zato, ker v vseh letih delovanja niti najboljšim prijateljem niso znali razložiti, kot se temu strokovno reče, kakšen naj bo »odnos med agentom in principalom«.
Zdaj pa se posvetimo aferi odstopljenih ravno instaliranih treh nadzornikov Nove Ljubljanske banke. Tone Macuh, Janko Gedrih in Anton Ribnikar niti ene pomladi niso plesali kot nadzorniki NLB. Zakaj so odstopili oziroma zakaj so nekaj dni po svoji instalaciji bili odstopljeni, o tem sem v zadnjih dneh slišal toliko teorij ... Ja, dobili smo zaušnico iz Frankfurta, iz ECB, ki je pristojna za nadzor NLB. In prav mogoče je, da sta glavno besedo pri tem imeli Slovenki, ki sta zaposleni v ECB ... Ne drži, prava informacija je, da bi ti trije nadzorniki začeli brskati po tem, kako so regulatorji in revizorji preveč močno stisnili NLB tedaj, ko jo je bilo treba sanirati, da smo vanjo preveč vložili oziroma razlastili podrejence, in da se je guverner BS Jazbec tega tako ustrašil, zbal se je, da bi ga politika po morebitnih odkritjih Macuha, Gedriha in Ribnikarja odstavila ... Ne, ne drži, res je to, da so trije gospodje iz nekega drugega časa, da so za nadzorništvo tako pomembne ustanove, kot je NLB, premalo seznanjeni s sodobnostjo v bančništvu ...
Naj bodo te in podobne teorije resnične ali ne, je vseeno. Vse skupaj je resnično komično. Recimo to, kako je Gedrih na brzino zapustil NS Abanke, da bi lahko postal član NS NLB, a mu tja niso pustili, želel je z enega čolna skočiti na drugega, pa so mu ga izmaknili in kot v kaki burleski je padel v jezero ...
Pomembna in relevantna teorija je le ena. Nekaj se o njej da prebrati v tekstu Jazbini Republike Slovenije.
Povzemimo: imamo dve jazbini, v eni je Boštjan Jazbec, guverner BS, v drugi pa Marko Jazbec, šef SDH. Imata različne interese, Boštjan si želi promocije prek mednarodnega tovarišijskega kapitalizma, Marko pa prek domačijskega tovarišijskega kapitalizma. V kontekstu domačega državnega bančništva je Marko Jazbec del tako imenovane domžalske veje tovarišijskega bančništva. Pojem domžalskega bančništva je v strokovno literaturo o korporativnem upravljanju v slovenskih državnih bankah vpeljal nekdanji prvi mož kamniškega Stola Boris Zakrajšek, ki se je pred mnogimi leti v upravi NLB pridružil Marku Voljču. Naše mnenje je, da je pojem domžalskega bančništva, kamor sodi oziroma je nekoč sodil denimo Jože Lenič, kamor je sodil pokojni Aleš Žajdela, v katerega poleg mnogih sodijo Matej Narat, Janko Gedrih in seveda zdaj v dvorcu na Blokah živeči Boris Zakrajšek, nekoliko neustrezen z geografskega vidika, saj gre v resnici za domžalsko-kamniško navezo. Ampak pustimo strokovne dileme ob strani.
Bistveno je to: domžalska bančna veja oziroma njen pridruženi primorski član Marko Jazbec se ne razume s frankfurtsko mednarodno vejo, na kateri sedi Boštjan Jazbec. Verjetno gre za vprašanje, kdo naj bi imel glavno besedo pri privatizaciji banke, kaj bi ob njej priplavalo na dan, in za vprašanje, kako NLB ne privatizirati ... Tradicionalna kultura v bančništvu narekuje, da bi se Marko moral zmeniti z Boštjanom in nadzorniki iz ECB, kdo naj bo nadzornik in kakšen naj bo, ta »telefonat« oziroma druženje ob čaju v centralni banki nista bila uspešno opravljena. Vsak ima svoj interes, vsak svoje videnje predpisov. Kultura in kaj je prav, to ni pomembno, zato moramo vsi gledati predstavo otročajev, ujetih v moških telesih.
