Gorko zvenijo tožbe slovenskih turističnih strokovnjakov za turizem, ko povedo, da je turizem delovno in kapitalsko intenziven, kako so donosi zato sicer majhni, a vendarle stabilni - zategadelj je to strateška panoga, ki mora, vsaj v dobršnem delu, ostati slovenska last ... Turizem ljudem zagotavlja delo, ima ogromno pozitivnih učinkov na celotno gospodarstvo, prenočitve v slovenskih turističnih objektih rastejo ...
Vrhunec operete, v kateri morajo hoteli v dobršnem delu ostati domača last, je odpel minister Počivalšek, ki je v tabloidni maniri pred nedavnim nastopil zoper balkanske investicije.
Kadar slišim turistične strokovnjake govoriti o naraščajočem številu prenočitev, me zmrazi. Saj ne, da niso pomembne, a prihodek in dobiček sta bolj. Če pogledaš bilance nekaterih paradnih slovenskih turističnih podjetij, ugotoviš, da iz njih šprica kri. Tudi dejavnost kot taka je do pred kratkim v celoti prinašala izgubo. Država oziroma z njo povezani turistični tajkunski delavci so za svoje druge podvige paradne konje turizma na Bledu, v Portorožu, Prekmurju in še kje tako uspešno izsesali, da so »objekti v mnogih top turističnih destinacijah«
dokaj neprivlačni, zarjaveli, stari ... Samo izjemen trud slabo plačanih natakarjev, sobaric in srednjega menedžmenta so temelj za kolikor toliko normalno storitev.
Te objekte bi bilo nujno čim prej prodati, a mi se gremo nekakšne kolobocije, jih s slabe banke, ker da so strateška imovina, prestavljamo na državni holding, ki bi jih vodil in jih kdaj, bistveno pozneje kot slaba banka, prodal. Zakaj tako? Ali mora turizem v Sloveniji razvojno počivati zato, da bo tak kot zdaj laže prišel v upravljanje nekomu, ki je za to »predestiniran«?
To, da je turizem nizko donosna, a stabilna panoga, je sicer deloma res, a o tem, da je lahko tudi drugače, priča zelo veliko primerov. Kot stabilno, zgledno in hkrati precej donosno podjetje se večkrat omenjajo Terme Olimia, ki jih je do nedavnega vodil zdajšnji minister Počivalšek. Tudi Petanove Terme Čatež se večkrat pohvalijo z uspehi. In kako donosna bi bila slovenska top turistična podjetja, če jih ne bi tako obremenili, se vidi iz bilanc - če izvzamemo učinke izsesavanja.
V Termah Olimia prihodki dosegajo okoli 17 milijonov evrov na leto, dobiček iz poslovanja (EBIT) je lani dosegel nekaj manj kot 1,4 milijona. Tako prihodki kot dobiček v zadnjih letih stagnirajo. Enako velja za Terme Čatež, prihodkov je bilo lani za nekaj manj kot 29 milijonov evrov, dobička iz poslovanja (EBIT) za nekaj več kot štiri milijone. To pomeni, da je tako imenovana marža EBIT v Termah Olimia znašala nekaj več kot osem odstotkov, v Termah Čatež pa skoraj 14 odstotkov. To so (kljub stagniranju) zelo dobri rezultati. Zdaj največje hrvaško turistično oziroma hotelsko podjetje Valamar, prihodkov ima za približno petkrat več kot Čatež, največji lastnik je avstrijsko naložbeno podjetje Epic, ki je nekoč bilo aktivno tudi v Sloveniji, raste v vseh pogledih. Lani je imelo zelo velik dobiček pred amortizacijo, skoraj vsaka druga kuna prihodka je bila kuna dobička EBITDA. Ker so v zadnjih letih veliko vlagali, je dobička po amortizaciji okoli deset odstotkov, kar je prav tako zavidanja vreden rezultat. Pomemben konkurent Valamarja, rovinjska Maistra, je še bolj donosen. Glavna razlika med paradnima konjema Slovenije in paradnim konjem Hrvaške je, da so sosedi več vlagali, dobički so veliki in zato so velike lahko tudi naložbe in da jim prihodki hitro rastejo. Dobiček Čateža je sicer večji kot Valamarja, to pa predvsem zato, ker so v Termah Čatež zelo varčni.
Da je turizem izjemno dinamična panoga, priča marsikaj: kako se giganta Marriot in Starwood združujeta (po »napadu« kitajskega vlagatelja), kako je legendarni hotel Imperial na Dunaju kupilo podjetje iz Združenih arabskih emiratov (nihče se ni spomnil, da bi kaj črhnil proti temu) in tako naprej, o dinamiki panoge pričajo rastoče številke. Pri nas pa se še vedno gremo tipične slovenske igrice, ki onemogočajo, da bi bil turizem na splošno tako uspešen, kot je denimo v Olimju. Paradoks je, da je Olimje nekoč vodil zdaj v preteklost usmerjeni minister Počivalšek. Njegov primer lepo priča, da je za nekoga, ki je uspešen gospodarstvenik, vse prej kot nujno, da je tudi uspešen politik. Za slovenski turizem bi bilo bolje, če bi Zdravko Počivalšek ostal v Podčetrtku.
