Novodobni graščaki

Marsikateri grad pri nas je zapuščen in klavrno propada. Vendar so številni dobili nove lastnike, ki so jim vdihnili nekaj življenja in nadeli lepšo podobo. Kaj zasebnike žene k nakupu gradov? Prvi sogovornik Janez Burica, zasebni lastnik gradu Črnelo, je ravnokar obnovil svojo grajsko kapelico. Lastnik gradu Lemberg Franci Zidar načrtuje muzej v svojih grajskih ječah, v katerih menda straši. Milan Slavič je v gradu Fala 38 soban opremil z avtentičnim pohištvom, prestranski graščak Željko Miklič pa med drugim na 70 hektarjih svojih pašnikov goji posebno pasmo govedi. Marsikateri od teh je za trženje svojih gradov postavil tudi posebno spletno stran ali profil na Facebooku.

V prostem času se prelevijo v 'grajsko gospodo'

Na svojih spletnih straneh vabijo obiskovalce med grajske zidove, prikazujejo umetelne postopke obnavljanja svojih kraljevskih domovanj in objavljajo fotografije končnega izdelka - lično urejenih grajskih soban. Novodobni graščaki so namreč ljubiteljski kastelologi, ki v gradovih živijo ali si v prihodnosti od dejavnosti v gradu obetajo dober posel. Številni med tednom služijo kruh v drugih poklicih, ob koncu tedna in v prostem času pa se prelevijo v 'grajsko gospodo'. Gradove so praviloma obnavljali sami, z lastnimi sredstvi, država jim je denarno le redko pomagala, pogosto pa potožijo, da jih prej ovira z različnimi spomeniškovarstvenimi omejitvami, čeprav gradovom grozi propad. Obnova gradu sicer pomeni veliko naložbo. Na gradu Fala so denimo obnovili dva kilometra žlebov in prenovili 7400 kvadratnih metrov strehe. Tudi stroški obratovanja gradu niso za vsak žep - za en dan ogrevanja gradu za kak večji dogodek v kaminu pokurijo cel kubični meter drv.

Številni gradovi v zasebnih rokah

Želja po grajskem domovanju se na prvi pogled zdi nedosegljiva, saj gradovi še veljajo za simbol prestiža. Ker pa je bila Slovenija v preteklosti posejana z gradovi, vseh dvorcev in gradov naj bi bilo več kot tisoč, so številni zasebniki z nekaj spretnosti in denarja prišli do lastnega grajskega domovanja. Za ponazoritev: samo gradov, ki so uvrščeni med najpomembnejše spomenike državnega pomena, je 42, od tega sta skoraj dve tretjini v vsaj delni ali popolni zasebni lasti. Še več zasebnih lastnikov imajo dvorci in gradovi, ki nimajo statusa spomenika državnega pomena.

Bolj kot gradovi drago vzdrževanje

Večinoma so propadajoče gradove kupili še v času nekdanje SFRJ za ceno, ki je bila enakovredna nakupu družinske hiše. Nekaj gradov so po denacionalizacijskem postopku prodali dediči, ki niso imeli posluha za grajske razvaline. Tako je bil denimo Lemberški grad z dvema hektarjema zemljišč prodan za 80 tisoč evrov. Pogosto so novi lastniki grad kupili s kupom najemnikov, saj so bila po starih gradovih pogosto za silo urejena socialna stanovanja. Zato so se novi lastniki večkrat pojavljali v medijih, ko so z namenom obnovitve in preureditve gradov iz njih metali nekdanje najemnike, ki zaradi socialnega položaja niso imeli kam iti. Cene so zdaj precej poskočile. Lani novembra je ministrstvo za kulturo sklenilo, da bo v prihodnjih letih v prodajo ponudilo kar devet gradov. Grad Borl se tako prodaja za 2,3 milijona evrov, grad Turnišče s 25,5 hektarja grajskega parka in parcel za 1,2 milijona evrov. Na ministrstvu so zagotovili, da bodo gradove prodali lastnikom, ki jih bodo ne le obnovili, ampak za njih skrbeli in jim vdihnili svojo zgodbo in vsebino. Opozarjajo še, da lastništvo gradu ni mačji kašelj, saj samo stroški vzdrževanja gradu mesečno nanesejo 10 do 23 tisoč evrov.

Grajski zidovi lahko nosijo dobre novce

Nekateri zasebniki, ki so kljub velikim stroškom sprejeli izziv in obujajo življenje za grajskimi zidovi, so te uspeli spremeniti v donosna podjetja. Na gradu Prestranek, kjer se ukvarjajo z govedorejo, konjerejo in turizmom, na leto naredijo milijon in pol evrov prihodkov. Po drugi strani so številni novodobni graščaki še na začetku poti. Večinoma želijo svoje gradove spremeniti v turistične komplekse, v katerih bodo ponujali muzejske, kongresne, gostinske in prenočitvene zmogljivosti. Gradovom poskušajo že zdaj vdihniti novo življenje in zato nekajkrat na leto organizirajo različne dogodke, od koncertov, nedeljskih veselic do predavanj in kongresov. Spet drugi so svoje gradove spremenili v domovanja in jih ne razkazujejo javnosti. V nadaljevanju predstavljamo šest gradov v zasebni lasti, ki so jim lastniki povrnili vsaj nekaj nekdanjega blišča.

V gradu Lemberg ječe, v katerih menda straši

Zidovi slikovitega gradiča Lemberg v mali vasici blizu Vojnika so stari že več kot 800 let. Grad je pred štirimi leti kupil Franci Zidar, ki se je z obnovo gradov ukvarjal že kot dolgoletni direktor Kozjanskega parka. Za 80 tisoč evrov je kupil grad Lemberg in dva hektarja pripadajoče posesti od denacionalizacijskih upravičencev, družine Galle. Tako je postal 17. lastnik tega grajskega poslopja, ki obsega stanovanjski del z obrambnim stolpom, žitnico in ječami na skupno pet tisoč kvadratnih metrih uporabnih površin. Legenda pravi, da so bili nekdanji lemberški gospodje zelo kruti in so v ječah mučili uporne kmete, zato naj bi še danes v ječah strašilo, kar daje gradu poseben čar, meni zdajšnji lastnik. Grad obnavlja večinoma iz lastnega žepa, dobil je sicer manjšo državno pomoč, v prihodnosti pa cilja predvsem na evropska sredstva. Ocenjuje, da bo za celovito obnovo potreboval še vsaj deset milijonov evrov. Grad postopoma obuja iz dolgoletnega spanja in prireja razne prireditve, denimo druženje lokalnega prebivalstva na grajsko nedeljo. »Medtem ko se obnove gradov vsi otepajo, jaz v njej uživam, obetam pa si tudi dobro poslovno priložnost,« razloži Franci Zidar, ki prihodnost gradu vidi v turistični, kongresni in gostinski dejavnosti.

Na gradu Črnelo likovne kolonije in koncerti

V bližini Domžal stoji grad Črnelo, ki je bil verjetno zgrajen ob koncu 17. stoletja. Zdajšnji lastnik Janez Burica, ki se ukvarja z gradbeno mehanizacijo, je grad pred 15 leti odkupil od zasebnega lastnika, a o znesku noče govoriti. Poleg gradu je od drugih lastnikov odkupil še pet hektarjev okoliškega zemljišča, ki je nekoč pripadalo gradu. Trenutno je poslopje prazno in se obnavlja, ravnokar zaključujejo obnovo grajske kapelice. V času, ko je Burica grad kupil, je v slabih razmerah v njem živelo skoraj 18 družin, ki pa jih je zdajšnji lastnik kljub njihovemu protestu uspel izseliti. Grad bi v prihodnosti rad preuredil za turistične namene, tu bi organiziral poroke, razstave in druge dogodke, pove Burica. Že zdaj se na gradu odvijajo likovne kolonije in koncerti. Upa, da mu bo na pomoč pri obnovi priskočila država ali EU, saj stroškov za obnovo gradu ne bo zmogel sam poravnati. Koliko ga je ta hobi doslej že stal in koliko ga še bo, pa ne želi povedati.

Novi lastnik gradu Fala živi grajsko pravljico

Grad Fala v občini Ruše je bil prvič omenjen pred več kot 750 leti. Vanj se zadnjih 50 let ni veliko vlagalo, v njem so bila nazadnje urejena socialna stanovanja. Danes grad Fala doživlja preporod z novim lastnikom Milanom Slavičem, ki ima za seboj že nekaj neuspešnih podjetniških izkušenj. Slavič je grad pred petimi leti kupil od zasebnega lastnika in se intenzivno lotil obnove. »Zamenjali smo dva kilometra žlebov, uredili deset tisoč kvadratnih metrov parka, obnovili fasado in streho ter opremili in restavrirali 38 soban, ki smo jih napolnili z avtentičnim pohištvom,« razloži Slavič. O višini vloženega denarja noče govoriti, saj hudomušno pripomni, da včasih še ženi ne pove, koliko denarja je že požrla obnova gradu. Grajsko poslopje je namreč ogromno: obsega kar šest tisoč kvadratnih metrov notranjih površin, temu pa pripada še 24 hektarjev zemljišča. Ob koncih tedna grad zaživi. Novi lastnik goste pričaka v kraljevi opremi, v grajski kuhinji se pripravlja srednjeveška kulinarika, goste streže grajska služinčad, pozdravita jih grajska princesa in njena spletična.

Na gradu Prestranek islandski konji

Blizu Postojne, v osrčju pašnikov in kraških gozdov, se razprostira 300 hektarjev veliko Posestvo grad Prestranek. Manjši del posesti pomeni grad Prestranek iz 16. stoletja, ki je danes namenjen stanovanjem in še čaka na obnovo. Nasprotno pa so v nekdanji konjušnici za turistične namene uredili apartmaje in gostinski objekt ter sejno sobo. V konjušnici so prostor dobili tudi hlevi za čredo 27 islandskih konj, ki velja za največjo tovrstno čredo pri nas. Na posestvu, ki obsega kar 70 hektarjev pašnikov, se pase tudi več kot sto govedi pasme nemški angus, katere meso je še posebno cenjeno. Celotno posestvo je v zasebno last prešlo po osamosvojitvi Slovenije, leta 2000 pa ga je po pričevanju prejšnjih lastnikov kupil Željko Miklič. Po podatkih iz poslovne baze je lastnik podjetja Grad Prestranek ciprska družba Newick Limited, njen zastopnik pa Željko Miklič, podjetje pa je lani ustvarilo okrog 1,5 milijona evrov prihodkov in dobrega pol milijona evrov dobička. Miklič za pogovor z nami ni bil dosegljiv.

Ravbarjev grad žanje pohvale za zgledno obnovo

Zdravko Grginič, direktor založbe Izolit, ki izdaja izobraževalno literaturo, se je leta 2005 zaljubil v Ravbarjev grad v Mengšu in ga kupil. »Imeti v lasti pravi grad se mi je zdelo tako imenitno,« pravi Grginič, ki zdaj v gradu prebiva. V sosednji zgradbi, nekdanji pristavi, je prostore dobila njegova založba. Grad je po površini manjši od zgoraj omenjenih, obsega skupaj okoli 500 kvadratnih metrov, obdaja pa ga zemljišče v izmeri 15 hektarjev. Pogosto grad dobiva pohvale in obiske zaposlenih iz Zavoda za spomeniško varstvo zaradi zgledne obnove. Za projekt je najel arhitekturni biro Kragelj, celotni znesek obnove pa se lahko šteje v milijonih, pravi Grginič. Pred kratkim so Slovenske novice pisale, da se grad s posestjo prodaja za 18 milijonov evrov. Grginič tega ni hotel ne potrditi ne ovreči, dejal pa je, da bi ga za tak znesek takoj prodal.

V prebivališču dupljanskih vitezov likovne razstave

Slikar Matjaž Mauser je skupaj s starši pred 35 leti kupil graščino Duplje. Zanjo so odšteli pol manjši znesek, kot so tedaj hoteli za podobno velike hiše na podeželju. O kaki graščini sploh ni bilo sledu, se spominja Mauser. Poslopje je bilo namreč zanemarjeno, poleg tega je bilo uporabne stanovanjske površine skoraj pol manj kot danes, saj je velik del odpadel na gospodarsko poslopje. Graščino sta z očetom sama obnavljala in uporabljala preproste materiale, iz katerih so bili nekoč grajeni gradovi. Danes Mauser v graščini živi, v njej pa so poleg bivalnega dela še muzejski in galerijski prostori. Vsi prostori so opremljeni s starim pohištvom in zgodovinskimi predmeti iz 19. stoletja. »Zadnja leta ob finančni pomoči občine Naklo in lokalnega turističnega društva prirejamo v graščini več kulturnih dogodkov, občasno pa se v prostorih odvije tudi kaka poroka,« razlaga Mauser. Graščina leži sredi vasi, od nekoč obsežnih grajskih posestev ji danes pripada le še tisoč kvadratnih metrov zemljišča.

Avtorica: Kristina Koman

Članek je bil objavljen v reviji Manager - Najbogatejši Slovenci 2011, november 2011.