Do poletja letošnjega leta je šlo za krizo, ki je ogrožala predvsem nekatere obrobne države z evropsko skupno valuto, zdaj pa govorimo o krizi njenega osrednjega dela. Ne gre le za Italijo, katere stroški zadolževanja so se povečali na dolgoročno nevzdržno raven, in Francijo, katere najvišja boniteta je vse bolj pod vprašajem, ampak so začeli naraščati tudi zahtevani donosi na obveznice držav, kot so Nizozemska, Finska in Avstrija. Ne nazadnje se je pred dnevi v Nemčiji prvič zgodilo, da na trgu ni uspela prodati celotnega načrtovanega paketa svojih državnih obveznic. Gre torej za sistemsko krizo, ki ogroža sam obstoj skupne evropske valute, povečuje pa tudi tveganje svetovnega finančnega sistema v celoti.
Neučinkoviti odzivi na krizo
Zakaj je območje evra prišlo v takšen položaj? Na kratko bi bilo mogoče reči, da zaradi slabega odzivanja na krizo v zadnjih dveh letih. Kljub nekaterim pozitivnim elementom sistemskega reševanja krize v tem obdobju trgi ocenjujejo te napore kot premalo odločne, necelovite in prepočasne. Pristop, po katerem so nosilci ekonomske politike doslej naredili samo toliko, da preprečijo kolaps (na pa toliko, da bi povrnili zaupanje trgov), je močno zmanjšal njihovo kredibilnost in s tem povzročil prelivanje krize v osrednje evrske države. Za reševanje krize območja evra bodo zdaj potrebni veliko bolj celoviti in globoki ukrepi, kot če bi krizo resnično reševali v njeni prvi fazi, ko je bila omejena na obrobne države. In še nekaj: ti ukrepi bodo morali biti razmeroma hitri, saj časa za reševanje evra preprosto zmanjkuje. Neukrepanje bi dejansko pomenilo odločitev, da se usoda evra prepušča stihiji, to pa bi vodilo v bolj ali manj nadzorovan razpad območja evra in morda tudi EU kot celote.
Prva možnost: bankrot katere od obrobnih držav
V tem trenutku je mogoče hipotetično oblikovati dva možna scenarija morebitnega razpada območja evra. Prvi možni scenarij je, da ena ali nekaj obrobnih držav območja evra, kot na primer Grčija, bankrotirajo, kar pomeni, da prekinejo servisiranje dolgov svojim upnikom ter se odločijo za ponovno uvedbo svojih nacionalnih valut. Ker to ni mogoče narediti čez noč, je zelo verjetno, da bi prišlo do pritiska na banke za izplačilo depozitov, na kar bi se te države morale odzvati s prepovedjo odliva kapitala iz države in torej s prekinitvijo prostega pretoka kapitala kot enega ključih elementov skupnega evropskega trga. Drugi pritisk na banke bi bila popolna prekinitev dostopa do sredstev na medbančnem trgu. Oboje bi vodilo v poglobitev bančne krize in posledično v dramatično zmanjšanje gospodarske aktivnosti v državi. Po analizi, ki jo je pred meseci objavila švicarska banka UBS, bi obrobna država območja evra, ki bi se odločila za izstop, bila v prvem letu prizadeta s 40- do 50-odstotnim znižanjem svojega BDP. Čeprav je ta številka verjetno pretirana, bi brez dvoma šlo za dvoštevilčne stopnje rasti padca BDP, kar potrjujejo tudi izkušnje Argentine v letu neposredno po njenem bankrotu leta 2001.
Izstop z območja evra bi verjetno pomenil tudi izstop iz EU
Še nekaj velja omeniti v primeru odhoda obrobne države z območja evra. Tako iz pravnih kot tudi vsebinskih razlogov bi to verjetno bilo povezano z njenim izstopom iz EU. To pa bi seveda pomenilo tudi prekinitev preferencialnih aranžmajev, ki veljajo med državami članicami EU. Ni namreč realno pričakovati, da bo država, ki bo močno depreciirala svojo novo nacionalno valuto v odnosu do evra, še naprej uživala nespremenjen trgovinski režim. Realneje je pričakovati, da bodo države EU proti tej države uvedle trgovinski režim, vključno s carinami, ki bo vsaj deloma izničil pričakovane pozitivne učinke depreciacije na izvoz.
Druga možnost: oblikovanje super evra
Drugi možni scenarij razpada območja evra pa bi bila odločitev najmočnejše evrske države, torej Nemčije, da sama ali bolj verjetno v sodelovanju z manjšim številom obstoječih članic oblikuje nekakšen super evro. Za preostale države območja evra bi to pomenilo, da morajo ponovno uvesti svoje nacionalne valute, ki bodo po pravilu depreciirale v odnosu do super evra. Kar se tiče stroškov za države, ki bi ponovno uvedle svoje nacionalne valute, bi bili ti podobno visoki kot v primeru odhoda periferne države z območja evra. Pri tem bi seveda bili stroški višji za tiste države, ki bi bankrotirale, in nekoliko manjši za tiste države z novimi nacionalnimi valutami, ki bi se uspele izogniti bankrotu. Bi pa znatne ekonomske stroške s tovrstnim razpadom imele tudi države, ki bi ostale v skupini držav super evra. Gre zlasti za stroške, povezane z apreciacijo valute v odnosu do valut obrobnih držav nekdanjega območja evra in posledično z manjšanjem izvoza v te države, in pa seveda za stroške, povezane z dokapitalizacijo bank, ki bi bile izpostavljene velikim izgubam zaradi svoje izpostavljenosti do obrobnih držav. Že omenjena študija banke UBS ocenjuje, da bi stroški tovrstnega razpada območja evra za države s super evrom v prvem letu po razpadu znašali med 20 in 25 odstotkov njihovega BDP. Tudi ta možnost bi se seveda dogajala v pogojih izrazito velikih valutnih nihanj in zelo verjetno tudi uvedbe različnih protekcionističnih ukrepov ter bi torej zelo verjetno pomenila konec EU, vsaj v obliki, kot jo poznamo danes.
ECB bo morala odigrati svojo vlogo
Menim, da bodo nosilci ekonomske politike v območju evra preprečili, da bi dejansko prišlo do propada skupne evropske valute. To seveda pomeni, da bodo v kratkem morali sprejeti odločitve, v skladu s katerimi bodo države članice med seboj povezane v pravo fiskalno unijo v skladu. Ker bo za to potrebna sprememba osnovne pogodbe, bo v vmesnem času ECB moral opravljati vlogo 'posojilodajalca v skrajni sili', podobno kot to počno centralne banke v drugih državah. Ocenjujem, da je razvoj dogodkov v tej smeri realnejši od razpada območja evra, in to tako zaradi ekonomskih kakor tudi zaradi političnih stroškov, ki bi bili povezani s propadom ne le evra kot skupne evropske valute, ampak tudi EU kot celote.
