Ali slovenska bogataša še verjameta v kapitalizem?

1.

Od: Tone Strnad

Za: Joc Pečečnik

Poslano: nedelja, 21. oktobra 2011, ob 14:07

Malce sem se poigraval z vprašanjem, na katerega bi najbrž bolje odgovoril kak sociolog , saj gre za družbeno gibanje, ki je zelo večplastno. Ampak, dobro, vprašali ste in moj odgovor je tu.

Ali se kapitalizem, kakršnega poznamo, bliža koncu?

Zagotovo se je neko njegovo obdobje v zahodnem svetu končalo. Hkrati pa sem prepričan, da se ne bo kar sesul, da pa se vsak dan spreminja in postaja drugačen.

Kapitalizem je sorazmerno nov družbeni sistem, ki morda v svetu prevladuje kakih sto let, torej ima še veliko časa za razvoj. Če je praskupnost prevladovala več kot sto tisoč let (danes je je le še za vzorec), so se naslednji sistemi razvijali hitreje, sobivali in kot prevladujoči sistemi trajali manj časa, a sto let je vseeno malo. Vsi pa so imeli eno skupno lastnost: za povprečnega človeka je bil vsak novejši družbeni sistem v povprečju boljši od prejšnjega.

Precej očitno je torej, da sistemi težijo k temu, da se zadovolji velika večina ljudi. Nam spomin na kapitalizem sega do krutega sistema v manufakturah, sistema okrog industrijske revolucije, torej časov, ko je bil bolj podoben suženjstvu kot nekemu modernemu sistemu. Vendar je bil ta njegov zelo kruti del sorazmerno kratek - še preden je postal prevladujoči sistem, je njegovo krutost negirala že francoska revolucija z liberte-egalite-fraternite, ko je bil v Evropi že prevladujoč pa Oktobrska revolucija. Kapital je z njo zelo nazorno spoznal, da imajo delavci ogromno moč in kapitalizem se je začel hitro spreminjati - bolje je bilo imeti delavca vsaj deloma na svoji strani kot proti sebi. Predvsem v zadnjih desetletjih so svoje dodala spoznanja, da je delavec veliko bolj učinkovit, če je zadovoljen in zna delati in pa demokracija, ki preko državnega aparata kontrolira način dela in bivanja svojih sodržavljanov - volivcev. V zadnjih letih pa pospešek dodaja internet - vse se ve in vse se zve takoj.

Spomin nam sega tudi do našega socializma, poskusa, za katerega lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da je bil vsaj v nekem obdobju za povprečnega človeka boljši od sedanjega (našega) kapitalizma. V tem obdobju smo Slovenci ustvarili tudi največ svojega bogastva ali vsaj njegovih temeljev: od Kliničnega centra do bank, zavarovalnic in avtocestnega križa in pa velikih proizvajalcev Lek, Krka, Tam, Kolinska, Gorenje, SCT..., ki pa jim je v nekem trenutku zaradi naše neumnosti zmanjkalo sape. Moči za podoben nov velik zagon še nismo zbrali.

Če pogledamo po Evropi, ki nam je kulturno blizu, ugotovimo, da gre dolgoročno najbolje državam, v katerih vlada sorazmerno velika kultura dela, egalitarnost in umirjenost v odločitvah. Sem sodijo Luxembourg, Nizozemska, Švedska, Finska, Belgija, tudi Avstrija in Švica. So sorazmerno majhne, prevladuje znanje, kultura dela, iznajdljivost, medsebojno razumevanje. Na njihovi strani je ponekod tudi zgodovina, ki pa se danes da v marsičem nadomestiti z znanjem.

Skoraj vse teče v ciklih in tako se je tudi kapitalizem predvsem v zadnjem desetletju ali dveh spet povampiril. Tokrat so ušle izpod nadzora družbe predvsem banke, ki so lahko - ker ni več zlatega standarda - s svojimi »izvedenimi inštrumenti« emitirale preveč sredstev, ki so jih pravzaprav morale posojati, da so dobile še več teh sredstev. In ker v ozadju ni bilo trdnih sredstev, je balon počil. Morali bi se vrniti v realno preteklost; a vrnitev v realno preteklost bi bila prehuda, lažje je ohranjati malo hujšo sedanjost s fiktivnimi sredstvi (spet!), ki jih bo nekoč nekdo moral poravnati. Vprašanje je kdaj in kdo in če si ne želimo uničiti prihodnosti, je ta sredstva treba usmerjati zelo skrbno in predvsem dolgoročno učinkovito.

Če torej sprejmemo predpostavko, da gredo družbeni sistemi proti zadovoljevanju večine in hkrati, da so uspešne države z veliko inovativnostjo in učinkovitostjo, potem je rešitev v smeri, ki nam bo prinesla prav to. In nakazujejo jo zgoraj omenjene države. Pozabimo na to, da so tudi nekatere od teh držav trenutno v težavah - njihove težave so v primerjavi s težavami preostalega sveta kot igra v pesku.

Zanesljivo včerajšnjega kapitalizma danes ni več. Hitro se spreminja. Trenutni nihaj proti »liberalizmu«, ki prinaša (vsaj pri nas) bolj krute socialne razmere za državljane, ne more dolgo trajati. Nima nobene perspektive in prinaša škodo delavcem in morda predvsem kapitalu. Skratka, mislim, da gredo spremembe kapitalizma v dve pomembni smeri, ki hkrati predstavljata izhod iz krize:

Prvič: veliko vlaganja v široko izobraževanje. To prinese znanje v vse pore družbe, vsakemu državljanu. S tem se izkoristijo vsi potenciali družbe, kar daje kapitalu osnovo za rast. Znanje ima čudovite lastnosti: poveča razumevanje drugih kar povezuje ljudi, pospešuje razmišljanje kar prinese nove poglede in inovacije, poveča zavedanje, da je treba za polno življenje delati in kolikor se le da tisto, kar znamo in nam je všeč - to prinese učinkovitost. Celota prinaša bolj racionalne rešitve na vseh področjih. Vse to prinese višji standard, ljudje so zadovoljni, vidijo in čutijo perspektivo in družba se vrti v pravo smer.

In drugič: veliko vlaganja v socialo, kar bo omogoči, da imajo vsi ljudje možnost vključevanja v družbo, da stojimo ob strani drug drugemu. Samo to lahko izkoristi pamet vseh ljudi, družba pridobi na »moči možganov« in to generira napredek. Pa še nekaj zelo pomembnega: človek je v osnovi socialno bitje in predvsem to mu je omogočilo, da se je razvil v prevladujočo vrsto na planetu. Rad skrbi za druge in dobro se počuti, če gre njegovi okolici dobro. Težko gleda nesrečne. Ta človeški čut spet prihaja na površje. Celo ZDA, kot klasična »liberalna« država, so uvedle zdravstveno zavarovanje za vse državljane, kar je bilo še pred desetimi leti nepredstavljivo. Tudi Kitajska mora izboljševati pogoje za življenje svojim državljanom - od njih ni mogoče pričakovati, da bodo sestavljali vrhunske naprave in živeli v bedi.

Tone Strnad

2.

Od: Joc Pečečnik

Za: Tone Strnad

Poslano: petek, 26. oktobra 2011, ob 04:38

Spoštovani.

Kapitalizem, kot družbeni red več ne obstaja. To je moje mnenje, s katerim se bo strokovno ukvarjala kakšna druga oseba, ki ima za to več znanja in tudi časa.

Danes živimo v ostankih kapitalizma, ki z vidika družbe predstavlja popačeno izhodišče za pozitivno družbeno razpoloženje in odnos do kapitalizma. Vse klasične družbene debate o kapitalizmu in kapitalistih se vrtijo okoli kapitala, ki se na eni strani kopiči na drugi strani pa izkorišča.

To je klasična definicija, pristna predvsem za našo malo državico. Zaradi takšnega odnosa, plačujemo ceno, ki je normalnemu podjetniku ( da ne rečem kapitalistu) pričakovana in plačevali jo bomo še dolgo...

Vrnimo se na osnovno definicijo še iz Marksove teorije, saj se mi zdi ta definicija izredno primerna za obravnavo v današnjem času. Žal ali na srečo je bil Marks veliki človek, katera dela ne mečite proč, saj bodo prišla še zelo prav...

Mark si je zamislil svojo definicijo, ki izhaja iz dejstva, da je svobodni trg delovne sile osnova za nastanek kapitalizma. Torej znanje in svoboda ljudi, ter prost pretok delovne sile so osnovni gradniki, ki ustvarjajo kapitalizem. Marks tudi trdi, da kapitalizem lahko zaživi takrat, ko se na trgu srečata investitor (kapitalist), ki je lastnik sredstev za delo, ali za današnji čas boljša definicija j tisti, ki ima delo in delavec, ki svobodno ponuja in prodaja svoje znanje oziroma delovno sposobnost na trgu.

Če pogledamo okoli sebe po Sloveniji in še malo širše po Evropi, lahko ugotovimo, da živimo v zares čudoviti skupnosti Evropske unije, da imamo čudovito državo Slovenijo, zaenkrat še trdno valuto, da imamo standard, ki nam zagotavlja (še preveč) izobraženega kadra, da (smo) imeli kapital in da smo imeli celo utečena sredstva.

Vprašanje je zakaj se Marksova teorija tukaj, ravno pri nas ne izide? Kje so slovenske blagovne znamke, ki so v naših srcih nacionalno bogastvo, na trgu pa propadajo? Zakaj je tako?

Pri nas se nihče ne pogovarja o kapitalistih ampak o tajkunih. Tajkun izhaja iz Japonske besede Taikun, kar pomeni močan vodja in komandant. Pri nas si jo je izmislil Janez Janša za "bogate" ljudi, ki so na zakonit način skozi tranzicijsko uvajanje tržnega sistema oziroma privatizacijo vzpostavili kontrolo nad velikimi gospodarskimi subjekti oziroma nekateri celo panogami. Pri tem so si ali so si hoteli ustvariti bogastvo in poslovno finančno omrežje. Postopek je bil nagel in zakonit, politično in pajdaško sinhroniziran, izbranci pa so si bogastvo nakopičili brez lastnega vložka ali denarja. Tajkuni so danes v naši državi družbeno svarilo, da kapitalizem ni primerna družbena ureditev.

Vse kar je v družbi narobe je v bistvu povezano z kapitalizmom. To je stereotip s katerim se žal ne strinjam in ga ne morem akceptirati. Sodobni kapitalizem je potrebno definirati. Ugotoviti je potrebno:

Kakšne lastnosti mora imeti kapitalist in kakšna je naravna povezava med kapitalom, kapitalisti in zaposlenimi.

Kje se konča sociala in začne izkoriščanje in lenoba (ali smo tukaj iskreni in pravični)?

Kje je definicija kakšen mora biti kapitalist?

Kdo sploh lahko in zna upravljati s kapitalom?

Ali kapitaliste rabimo ali ne?

Naj bo naslednik Kapitalizma, Socialni kapitalizem?

Joc Pečečnik

3.

Od: Tone Strnad

Za: Joc Pečečnik

Poslano: sobota, 27. oktobra 2011, ob 08:07

Kaže, da se z g. Jocom Pečečnikom v bistvu strinjava, če odštejeva malenkosti kot je ali je socialni kapitalizem nov sistem ali isti, spremenjeni in izboljšani sistem. Mislim, da je isti, dokler ima kapital glavno vlogo in zaenkrat jo še ima in nič ni videti, da jo bo v kratkem izgubil. Težava je še ta, da mora iti do neke mere za svetovne procese, ker je svet danes povsem povezan ob tem pa velik del sveta še v zgodnjem kapitalizmu. Zanimivo pa je to, da sva oba pravzaprav začela z dobro idejo, brez kapitala, postala lastnika sorazmerno uspešnih podjetij, torej kapitalista, a sva kljub temu - vsaj po načinu razmišljanja - socialna. Upam in prizadeval si bom za to, da se bo sistem res razvijal v tej smeri in socialni kapitalizem ne bo ostal na nivoju utopije.

Žal so v glavnem slovenske vlade po razpadu Jugoslavije razumele kapitalizem kot primarni kapitalizem, kjer je treba pogoltnosti institucij ali posameznikov dati glavno besedo. Začelo se je z vračanjem nacionaliziranega premoženja »upravičencem« v naravi, kjer je v največji meri odigrala vlogo pogoltnost Cerkve, nato pa se je vse skupaj nadaljevalo. Tudi jaz sem mnenja, da so tu desne stranke odigrale glavno negativno vlogo, ob tem pa so - kako perfidno - same sebe imenovale pomladne. Verjetno nikoli ne bom razumel, kako se pustijo ljudje, ki podpirajo izključno te stranke in bi imeli od socialne države resnično največ, nategovati tako daleč, da so v zadnjih dvajsetih letih imele glavno besedo večji del časa prav te desne stranke. Omogočile so grobo obogatitev nekaj posameznikov in inštitucij - nesposobnih tajkunov - ki so kasneje v glavnem propadli in uničili vse kar se je uničiti dalo. Zdaj pa uničujejo še izobraževanje in socialo. Sprašujem se, kako smo lahko tako zlahka pozabili vrednote prejšnjega sistema. Ta je bil sicer s pomembnimi spremembami (predvsem kar se lastništva kapitala tiče) po vrednotah zelo blizu sodobnemu zahodnoevropskemu kapitalizmu.

A vprašanje, ki najbolj žuli vse nas je, kako naprej in kako narediti, da bo vladal sodobni kapitalizem, kjer bo lahko prosperirali tudi večina in kjer bomo lahko izkoristili celotno moč narodovih možganov. Mislim, da predvsem rabimo vlado, morda celo samo predsednika vlade, morda celo samo predsednika države, ki bo imel svojo vizijo, ki jo bo jasno in glasno oznanjal, ki jo bodo ljudje sprejeli za svojo in s tem usmeril razmišljanje ljudi v smer družbenega napredka. Tako delajo vsa velika uspešna podjetja, tako delajo vse uspešne države, samo tako se gre naprej. In zanesljivo se da. Spomnite se samo, kako je na vse nas vplival slogan »Slovenija, moja dežela.«

Tone Strnad

4.

Od: Joc Pečečnik

Za: Tone Strnad

Poslano: nedelja, 28. oktobra 2011, ob 22:49

Barvo gospod Tone Strnad, res je kar zbudil sem se ob spominu na slogan "Slovenija Moja dežela". Tako lepo je pomisliti na tiste čase, ko smo vsi želeli samo eno, uspeh državi, narodu in sebi...

Bili smo prepričani, da smo boljši od drugih jugoslovanskih narodov, pa se je izkazalo, da nismo takšni, kot mislimo da smo.. Bili smo glavni krivec za razpad Jugoslavije, saj smo bili prepričani, da si zaslužimo več, čeprav nas je izključno Jugoslovanski trg in njegove povezave z Rusi in njihovimi zavezniki delal velike. Imeli smo posebni status, saj som bili lahko pametni. Ko se je zgodila "svoboda", se je zgodilo najslabše. Jugoslovanski trg smo deklarirali kot drugo razredni in ga na celi črti zanemarili, namesto, da bi ga čuvali, saj smo bili od njega odvisni. Vmes smo se ukvarjali, sami s sabo saj smo ugotavljali, da naši izdelki na zahodu niso tako zaželeni kot v Jugi, na "naš" trg pa so se naselili lokalni tajkuni ali tujci. Bili smo "out". Sledil je propad 30% industrije na vseh področjih. Sledile so znani zapleti in izguba kredibilnosti na bančnem področju, kjer državna banka nebi smela "nategniti" varčevalce iz bivših republik, ampak, bi jih morala ohraniti in poslovati naprej, spor pa rešiti na nivoju države.

Sledilo je poniževanje delavcev iz bivših republik, s katerim smo delali zares grdo, kljub temu, da so tukaj pustili dušo, smo po TV gledali, kako smo jim vzeli dostojanstvo... Manjkalo je samo, da jim na tilnik vgraviramo Bar codo, in da jih "nategnemo" še za tistih borih 500 EUR... in smo jih.

Sledili so izbrisani. Namesto, da bi intelektualcem, znanstvenikom, uspešnim športnikom iz drugih republik ponudili državljanstvo, smo jih in jih mečemo ven iz države pod pretvezo nacionalizma. Ja Slovenci smo največji nacionalisti in to moramo spremeniti, kajti to ni več v modi. Če želiš delati posel ne moreš biti tak. Če bi imeli naši politiki malo poslovnega mozga in ne samo grebatorsko nastopaškega, bi lahko celo razmišljali s svojo glavo in ne s tisto nevidno, ko jim nekdo napiše, kaj morajo govoriti.

Če bi bil jaz oblast bi svojo kapitalistično glavo razpisal sledeče:

Dragi državljani bivše Jugoslavije. Vsi ki ste mlajši od 40 let, nimate kazenske evidence, ste visoko izobraženi, znanstveno dejavni ali vrhunski športniki in imate 250.000 EUR s katerimi si boste v Sloveniji kupili nepremičnino in jo ne smete prodati 25 let, lahko pa jo zamenjate za drugo enake ali večje vrednosti, vas R Slovenija vabi, da vam podeli državljanstvo. Prepričan sem da bi bilo Slovencev leta 2015, 5 milijonov in nepremičnine bi bile zelo iskane. S tem bi nastala potreba po novih....

No, da ne bom predolg. Država rabi kapitaliste. Država mora paziti, ker ji kapitalisti bežijo. Država mora narediti pogoje, da bodo ljudje lahko delali svobodno, da bodo banke nudile varen in potreben servis, predvsem pa mora država poskrbeti, da bodo KAPITALISTI postali MALI NARODNI JUNAKI, saj brez njih ne bo ničesar... ne denarja, ne davkov, ne delovnih mest. Torej potrebno je "ujčkat kapitaliste od spredaj in zadaj", vsakega zapisati v zlato knjigo, ki zaposluje 100 ljudi in vsakega letno počastiti, ki plača milijon davkov... kapitalisti naj imajo nizke davke, da si bodo lahko privoščili svoja letala, svoje avte, jahte in vse kar sodi zraven, saj bodo le takšni kompatibilni drugim kapitalistom, s katerim MORAJO narediti posel. Če bodo okoli hodili brez vezalk, bo to zelo težka naloga. Država ne sme pozabiti, da so kapitalisti edini ljudje, ki znajo delati posel, zaposlovati ljudi in ustvarjati prihodke. Ni druge poti, kot preko njih. Kako izgleda, ko se politiki, tajkuni v spregi in brez lotijo posla, pa smo in imamo priliko gledati tudi zdaj.

In kdo je kapitalist sodobne dobe?

Lahko rečem, da lahko kar opišem sebe. Jaz sem ponosen kapitalist, ki imam sposobnost preživljati sebe, svojo družino, svoje zaposlene na način, da delamo pošteno in zaenkrat še plačujemo naši državi vse davke. Sem človek, ki ima veliko premoženja, a je ta non stop na kocki, človek, ki ima rad svojo družino, pa konstantno zamuja družinske dogodke,ker je na poti... človek, ki ima na sebi odgovornost do 300 zaposlenih..., človek, ki se ponoči prebuja od skrbi..., človek, ki zanemarja lastno zdravje, ker zanj zmanjka časa..., človek, ki vse naredi za svoje zaposlene, čeprav na njih non stop pritiska..., človek, ki ima vzdušje firmi podobno družini..., človek, ki ima zaposlene takšne ljudi, da niso člani sindikatov, ker se jim to ne zdi potrebno, saj so standardi v naši skupini mnogo višji od minimalnih..., človek, ki nagradi svoje zaposlene z božičnico, če je le to mogoče..., človek, ki omogoča svojim ljudem, da njihovi otroci v okviru podjetja praznujejo Božička in Dedka Mraza..., človek, ki je vseskozi v riziku, da so drugi srečni in mirni..., človek, ki je odgovoren za vse in bo kazensko preganjan, tudi če bodo stvari "zasrali" drugi..., človek, ki mora biti non stop kreativen in poln idej v prodaji in razvoju, sicer mu podjetje zastane v manj kot letu dni..., človek, ki ima prijatelje, ki jim je posodil denar, da jih je rešil, ko pa ga je sam rabil, mu ga niso vrnili, s čemer je ogrozil eksistenco lastne družine..., človek, ki je investiral v javni prostor za Bežigradom vse svoje premoženje, da bi mestu in državi naredil nekaj lepega, pa ga milijon malih ljudi v civilnih iniciativah in državnih ustanovah blokira, namesto da bi mu pomagali, saj bo tam 800 delovnih mest, ko pa bo končan projetk, bodo prvi, ki bodo prišli in prosili za službo za otroka...

In človek, ki ima na roki Rolex, za sabo pa "velik valar", ki ga bo povaljal, če se bo ustavil...

Bi bili kapitalist?

Joc Pečečnik

5.

Od: Tone Strnad

Za: Joc Pečečnik

Poslano: torek, 30. oktobra 2011, ob 15:55

Jaz seveda ne vem in tudi težko komentiram, kaj in kako je za Bežigradom. Vsekakor pa se strinjam, da je eden od slovenskih problemov vrtičkarstvo, predvsem v prenesenem pomenu. Tudi velika večina vsega, kar ste našteli, je res in je ZARES grozno.

Seveda je za nazaj lahko biti pameten, a za večino tega lahko rečemo, da je velik del razumnikov opozarjal, da se naj tega ne gremo - od Ljubljanske banke na Hrvaškem, "vračanja" nacionaliziranega "premoženja" v naturi predvsem inštitucijam, do izbrisanih. Še več, tudi, ko je bilo to možno spremeniti ali popraviti, se vse to kar nadaljuje in nadaljuje. Tudi v času levih vlad. Sprašujem se, kje je racionalnost in zakaj se to dogaja. Pohlep je premalo, maščevanje koga nad čem? Sovraštvo kar tako in razbijanje kar na počez sta mi neverjetna. Kdo in kaj drži v šahu nekatere naše politike, da so pripravljeni polivati toliko gnojnice in niso sposobni narediti ničesar, kar bi bilo državi zares v korist? In kakorkoli obračam, je največja težava, da smo to MI. Na žalost sva ta MI tudi vi in jaz, pa če hočeva ali ne.

Včasih se mi zdi, da se nam dogaja Doktrina šoka (Naomi Klein). V imenu nekih višjih vrednot uničiti vse, da se lahko omastijo nekatere velike multinacionalke. Je naključje, da bomo spet kupovali orožje? Še sreča, da nimamo nafte!

Ampak spet se vračamo pravzaprav na začetek in na vprašanje, ki so nama ga zastavili.

Sem morda sodi tudi vprašanje, kako pripraviti Slovenijo v sistem, ki bo zanjo dober in ki bo funkcioniral, ki nas bo spet pripeljal do samostojnosti, katere vzorec smo okusili v začetku devetdesetih let? Potem so nam samostojnost rušili in zrušili in samostojni ne bomo več, dokler in če ne bomo samostojni tudi ekonomsko. Zdajšnja slovenska samostojnost je privid, morda celo manipulacija. Edina stvar, ki nam jo lahko povrne, je znanje. Čeprav sem prepričan, da se izobraževalni sistem da marsikje izboljšati, celo zelo izboljšati, je metoda rezanja sredstev znanosti in kulturi, kar na počez slaba in vodi v večjo odvisnost od drugih. V znanje je treba napumpati več denarja in ga kontrolirati tako, kot svoje projekte kontrolira EU. Čeprav so pomembne vse panoge znanja, bi morali biti v ospredju naravoslovno - tehnična znanja, ki dajejo rezultate v sorazmerno kratkem času bodisi v obliki proizvodov bodisi storitev.

A kje začeti v tem kotlu, kjer nas ves čas tunkajo, včasih še sami pomagamo in kjer so vrednote potonile? Kapitalizem, naj bo to socialni ali ne, naj je mrtev ali živ, nam ne bo pomagal. Samo sami si lahko pomagamo! Naj povem še enkrat: do dobre vlade najbrž ne bomo prišli kmalu. Tudi do predsednika vlade ne. Zdaj imamo možnost, da dobimo predsednika države, ki za vsakdan nima nobene formalne moči, ki pa mora biti prav zato pameten, izobražen, razgledan, socialen, toleranten do tolerantnih in netoleranten do netolerantnih, predvsem pa z jasno vizijo, da se iz Slovenije da kaj narediti in kaj bo pri tem naredi on! Svojo vizijo bi moral oznanjati jasno in glasno tako, da se bo slišala in prijela in bo zmotivirala ljudi, da se bodo uprli neumnostim in podprli napredek tudi, če je težaven. Ne rabimo ne ljudskega predsednika ne medlega kimavca. Idealnega kandidata nimamo, imamo pa kar dober približek in upam, da bo izvoljen, predvsem pa, da se bo zavedel, kakšna je lahko njegova moč in da jo bo hotel izkoristiti!

Sliši se aktivistično, a zgodovina je polna primerov, ko je en človek zmotiviral državljane, da so se zavedli, kaj je treba narediti. Saj res: "Slovenija, moja dežela."

Lep pozdrav

Tone Strnad