V teh dneh je osrednje vprašanje, ali Slovenijo čaka podobna usoda kot Ciper. Morda še bolj v tujini kot doma. Če drugače ne, smo se zdaj znašli na straneh svetovnih časopisov, od sosednjega Wirtschafts Blatta do britanskega Economista in ameriškega Washington Posta. Kako blizu smo Cipru v resnici? Če se nekoliko pozabavamo in pogledamo po nekaterih lestvicah, ki po različnih merilih razvrščajo države, ugotovimo, da smo si zelo blizu (lestvice so v večini narejene na podatkih za preteklo ali predpreteklo leto). Denimo, na lestvici Združenih narodov, ki meri človekov razvoj, smo le deset mest narazen, kar je zelo malo, če upoštevamo, da je na seznamu blizu 200 držav.
Nekoliko bolj vsaksebi smo po ekonomski svobodi: Ciper, v katerem ta čas ni skorajda nikakršne ekonomske svobode več, je kakih 30 mest pred Slovenijo. Precej bliže smo si s tem sredozemskim otokom na seznamu Svetovne banke, ki razvršča države po prijaznosti poslovnega okolja: Slovenija je 35., Ciper mesto za njo. Sliši se malce hecno glede na to, da Slovenija slovi po neprijaznosti do posla, Ciper kot davčna oaza pa je veljal za raj za podjetnike. Skrb zbujajoče je, da smo si s Ciprčani tako rekoč z ramo ob rami po uspešnosti spopadanja s krizo; Slovenija je le malenkost boljša od Cipra. Ko bi bili vsaj kakih 20 mest bolj gor ali pa tudi bolj dol. Samo ne tako blizu, ker se človek res počuti nelagodno, če ime svoje države vidi ob imenu bankrotirane. Podobno se uvrščamo na seznamu najkonkurenčnejših držav na svetu, ki ga pripravljajo pri Svetovnem gospodarskem forumu: med Slovenijo in Ciper se je vrinila le Kostarika.
Na Ciper je pred kratkim vkorakala trojka. Pri nas je slišati tako pomirjujoče tone, da smo res še daleč od tega, kot svarila, da je trojka tako rekoč že na Ljubelju. Tisti, ki so imeli priložnost osebno spoznati navdušenje evropske komisije, evropskih centralnih bankirjev in Mednarodnega denarnega sklada nad čiščenjem financ v posameznih državah, nimajo povedati nič lepega. Treba je torej staviti na lastno pamet oziroma na pamet domače politike. Ampak v vrsti plagiatorskih afer in razkritij o ponarejanju šolskih listih se tudi to ne zdi preveč pametno. Razkritja o delovanju najvišjih predstavnikov oblasti je tudi razumeti, da se v moji deželi ne splača biti prevelik legalist. V inštituciji, ki je z oblasti odnesla Janeza Janšo (ne pa tudi ljubljanskega župana Zorana Jankovića), pravijo, da je korupcija sistemska. Na lestvici, ki meri moč korupcije v državah, smo v enem letu zdrsnili za 12 mest in pristali osem stopničk za Ciprom.
Kljub temu se nekateri pozivi, naj pač pride trojka in spravi slovenske finance v red, če sami ne znamo ali nočemo, ob slikah, ki jih spremljamo te dni s Cipra, zdijo prelahkotni. Ni, da bi človek klical hudiča. In tudi ni treba. Nekaj takega, kot je ljudem pobrati denar, se menda lahko spomnimo tudi sami.
Op.: Naslednja številka Managerja+, Knjiga zmagovalcev, izide v petek, 5. aprila.
