Otroško čebljanje in smeh je bila prva stvar, kar sem zaslišala, ko sem se vzpenjala v pisarniške prostore nad trgovino podjetja GMT, največjega trgovca z avtodeli, mazivi in olji pri nas. Pomislila sem: »Kako krasno, podjetje ima interni otroški vrtec.« Pa sem se uštela. Očka, ki je pred obiskom žene v porodnišnici prišel še nekaj postorit v podjetje (čeprav je imel prost dan), je s seboj pripeljal sina, ki je namesto v vrtec želel z očetom obiskati dva dni starega bratca.
Sproščenost je odsevala tudi iz sogovornikov, Vlada Karolya in Tomaža Giderja, direktorja in prokurista murskosoboškega podjetja, čeprav smo ju zmotili, medtem ko so si različni ponudniki izmenjavali kljuke njunih pisarn. Odkar so namreč letos prevzeli konkurenčno podjetje Adel in s tem postali daleč največji trgovec v svoji dejavnosti, se kar vrstijo različni podjetniki, ki jim želijo bodisi prodati svoje podjetje bodisi se povezati ali kakorkoli sodelovati z njimi. Med največjimi je srbski podjetnik, ki je zgradil podjetje s 15 milijonov evrov letnih prihodkov, a nima naslednikov, ki bi hoteli prevzeti njegov posel. Želje po sodelovanju prihajajo tudi iz BiH, Makedonije in Črne gore. Čeprav imajo zdaj na Hrvaškem že dve podjetji, tudi tam oddajajo svoj posel franšizojemalcem.
Ko si majhen in neznan
Toda na začetku je bilo drugače. Ustanovitelj podjetja Vlado Karoly je pred 22 leti, ko je odprl majhno trgovino v Murski Soboti, moral prepogosto prijeti za različne kljuke tujih pisarn, da so ga sploh vzeli vsaj malenkost resno. Dobavitelji iz tujine, ki še nikoli niso slišali za Slovenijo, kaj šele za »neko« Mursko Soboto, takrat niso bili prav voljni poslovati z njim. Še dobro, da so ga hrvaški partnerji izplačali v blagu, tako da je dodobra založil prvo trgovino.
Karoly je namreč po vrnitvi iz Avstrije, kjer je skoraj dve desetletji delal v avtomehanični delavnici, najprej odprl podjetje v Varaždinu. Hrvaško podjetje se je najprej ukvarjalo z gradbeništvom - daljši naziv podjetja je zato GMT, podjetje za gradbeništvo, marketing in trgovino -, nato pa s prodajo avtomobilov, nazadnje rezervnih delov in motornih olj. Zaradi vojne na Hrvaškem so se partnerji razšli, Karoly je ustanovil slovenski GMT in z nečakinjo in nečakom začel posel, ki je danes prerasel v podjetje s 300 zaposlenimi ter je lansko leto končal z več kot 44 milijoni evrov prihodkov in sedmimi milijoni čistega dobička.
Danes v podjetju poleg že omenjenih nečakov dela še nekaj članov širše družine, seveda pa tudi obe Karolyevi hčeri in zet Tomaž Gider. Zadnji je sicer po izobrazbi agronom, a je tudi sam začel kariero s trgovino z avtomobili. Tako je začel sodelovati s podjetjem GMT, spoznal Karolyevo hči in ... že 18 let prispeva k rasti GMT. To bo počela tudi njegova hči, ki je še osnovnošolka, a je zdaj trdo odločena, da se bo »šolala za atijevo delo«. Oče pa bo obema otrokoma raje svetoval, da poleg dobre izobrazbe pridobita nekaj prakse še v kakšnem drugem, morda tujem podjetju in se šele nato odločita o svoji karieri. A do takrat je še daleč.
Otepajo se bančnih posojil
Daleč pa niso načrti GMT, ki želi že letos povečati prihodke na okoli 70 milijonov evrov. Še pred koncem leta nameravajo predčasno odplačati posojilo, ki so ga najeli za prevzem Adela. Vrednost posla je bila okoli 7,5 milijona evrov, ob banke pa so si sposodili le štiri milijone. Lastniki GMT namreč nimajo preveč radi posojil, čeprav jim jih banke danes kar ponujajo. Prvič so se zadolžili šele leta 2009 za nakup Castrolovih podjetij v Sloveniji, državah nekdanje skupne države ter Bolgariji. Ob letnih prihodkih 16 milijonov evrov so se takrat zadolžili le za okoli dva milijona, čeprav jih je prevzem stal okoli sedem milijonov evrov.
Tako Karoly kot Gider se zavedata, da je GMT zaradi konservativne politike pri najemanju posojil v preteklih letih rastel počasneje od tekmecev, a se s tem nista preveč obremenjevala. Obema je ljubše, da gradijo lastne prostore, namesto da jih najemajo. Trenutno imajo v najemu le trgovine v manjših krajih, kjer poslujejo njihovi franšizojemalci. Prvo lastno trgovino in skladišče so zgradili že štiri leta po ustanovitvi slovenskega podjetja. Gider pravi: »Šlo je za 400 kvadratnih metrov površin in takrat smo mislili, da bo to dovolj za vse življenje.« A so to hitro prerasli. Karoly pravi, da je njihov uspeh posledica sreče in veliko dela. Zet ga zatoži, da še vedno dela ob nedeljah, včasih celo deset ur. In kaj na to pravi gospa Karoly? »Reče, naj vsaj zvečer pridem prej domov,« se namuzne ustanovitelj GMT.
Največji hočejo biti še v vzhodni Evropi
Vendar se mu zadnjo nedeljo pred našim pogovorom to ni obrestovalo, saj se je tik pred polnočjo moral vrniti v podjetje. Klicali so ga namreč varnostniki, saj se je alarm kar nekajkrat sprožil. Ne, niso bili vlomilci, bila je nevihta in alarm je popustil pod močnimi sunki vetra. Zraven nove murskosoboške trgovine so lani samo v treh tednih postavili skladišče, velik šotor, kjer na 800 kvadratnih metrih v dveh nivojih (skupno 1.600 kvadratnih metrov) skladiščijo okoli 80 tisoč različnih izdelkov. »Toliko ali še kakšen dan več kot tri tedne je trajal moj prvi uvoz blaga,« se spominja Karoly začetkov iz jugoslovanskih časov, ko je imel le podružnico v Murski Soboti. Z nasmehom razlaga: »Ko sem pripeljal blago na carino, so ob njej betonirali ploščad za bencinsko črpalko OMV. Ko mi je končno uspelo ocariniti blago, so na črpalki že postavljali streho.«
Prevzem Adela, s katerim so razširili svojo prodajno mrežo v zahodno Slovenijo ter pridobili še eno podjetje na Hrvaškem, je nekoliko ustavil načrtovano gradnjo centralnega skladišča, saj se lastniki GMT ne želijo (preveč) dodatno zadolžiti. Naložba v višini med deset in 12 milijoni evrov bi prinesla prihranke na več segmentih. Trenutno imajo več manjših skladišč po vsej Sloveniji in drugih državah, kjer so njihova podjetja. GMT trenutno v veleprodaji in maloprodaji ponuja 120 tisoč različnih nadomestnih delov za osebna in lahka tovorna vozila. Poleg tega prodajajo še motorna olja in maziva in so generalni zastopnik več tujih proizvajalcev za celotno območje nekdanje Jugoslavije in Bolgarijo. Cilj podjetja je postati vodilni prodajalec in distributer opreme in rezervnih delov ter motornih olj v vzhodni Evropi, v Sloveniji so ta cilj že dosegli.
Več kot služba
V zadnjem letnem poročilu so zapisali, da je cilj podjetja tudi družbena odgovornost v okoljih, kjer poslujejo. Kot eno najuspešnejših podjetij v lokalnem okolju seveda prejmejo številne prošnje za donacije. Gider pravi, da poleg raznim športnim, kulturnim, humanitarnim društvom in izobraževalnim ustanovam pomagajo vsem, ki lahko dokažejo, da so pomoči potrebni. Ko sva se še sama pogovarjala s Tomažem Gidrom, mi je razkril, da njegov tast ogromno donira tudi iz osebnih sredstev. Večinoma zasleduje načelo, da gre pomoč tistim, ki so povezani z njihovimi kupci in partnerji.
V GMT pa najprej poskrbijo za svoje zaposlene. Večina delavcev ima srednješolsko izobrazbo in so trgovci z nadpovprečno plačo v lokalnem okolju. (Preverili smo še zbirne podatke v poslovni bazi GVIN in ugotovili, da so bili s 1.700 evri lanske povprečne bruto plače tudi krepko nad povprečjem svoje dejavnosti.) »Včasih si jo nekateri še povišajo z dodatnim delom,« razlaga Gider in predstavi enega od takih primerov. »Dekleta iz računovodstva so mi ob povečanem obsegu dela povedale, da bodo najbrž potrebovale dodatno pomoč. Ko pa sem jim dal na izbiro, da ali vzamemo novo delavko ali pa si delo in plačo za novinko porazdelijo, so se odločile, da bodo stisnile in raje več zaslužile.« Gider dodaja, da njihovi zaposleni nimajo težav s pridobivanjem posojil na bankah, včasih so celo deležni posebnih ponudb, saj se ve, da redno izplačujejo vse obveznosti do delavcev. Pohvali se tudi z izredno nizko fluktuacijo zaposlenih. In še z dejstvom, da se njihovi delavci ne bojijo za službe. »Ko zboli otrok katerega od zaposlenih, ko je naraščaj treba peljati dopoldan k zobozdravniku ali kam drugam, to opravi starš, ki je zaposlen pri nas. Zato se pogosto pošalim, ali ti ljudje sploh imajo partnerje. Pa mi odgovorijo, da jih imajo, le da ti veliko težje dobijo možnost za izostanek od dela kot naši zaposleni,« pove Gider. Kar sama se prikrade misel, da sproščenost v GMT morda pomembneje vpliva na uspeh podjetja, kot je to mogoče jasno meriti v številkah.
Boj z davkarijo je boj z mlini na veter
V številkah pa se da izraziti škodo, ki jo podjetju kdaj povzročita birokratsko razmišljanje in zatohlost državnega aparata. GMT ni nikoli dobil nepovratnih sredstev za številne naložbe, so pa enkrat prosili zanje. Ko so leta 2012 gradili trgovino v Ljutomeru, so se na razpisu ponujala sredstva za dodatne zaposlitve in delno kritje naložbe. »Pa smo si rekli, dajmo se prijavit, če država že ponuja, mi pa tako ali tako načrtujemo nova delovna mesta,« razlagata Karoly in Gider. Šlo je za znesek 300 tisoč evrov, a so jih gladko zavrnili. »Hitro po prijavi na razpis smo dobili odgovor, da ne izpolnjujemo pogojev, saj smo davčni dolžniki,« pojasni Karoly. Skoraj bi ga kap, saj je vedel, da to ni možno. A je vseeno takoj preveril v svojem računovodstvu, kjer so mu zatrjevali, da je vse poravnano, le da že dva meseca poskušajo preusmeriti okoli pol milijona plačanih davkov z enega konta na drugi. In kako je prišlo do tega? Ne zaradi tega, ker bi GMT nakazal davščine na napačen konto, temveč zaradi zmešnjave, ki je nastala na davkariji zaradi nesolidno izpeljane informacijske prenove.
Kot vsak podjetnik je Karoly pomislil, da se stvar da hitro urediti, saj je treba le knjižno prenesti denar s konta, na katerem je preplačilo, na konto, kjer bi to preplačilo moralo biti. A se je zaletel v birokrate. Na lokalni izpostavi Dursa so mu razložili, da to ni v njihovi pristojnosti, temveč v pristojnosti centrale, kjer pa so telefoni zvonili v prazno. Kljub temu so vmes dobivali opomine za neplačane davke in račune za zamudne obresti, ki jim jih uspeloi izterjati nazaj šele, ko je davkarija uredila svoje evidence. A prepozno, da bi GMT lahko kandidiral na omenjenem razpisu.
Pa vodstvu murskosoboškega trgovca ni toliko žal za izgubljenimi razpisnimi sredstvi, bolj jim je žal, da naše vlade razmišljajo le o novih ali višjih davkih, ki ne koristijo ne gospodarstvu, ne zaposlenim, ne celotni državi. »Žal mi je, da ob enaki obremenitvi delodajalca zaposleni dobijo precej manj neto plače pri nas kot v Avstriji. Ali res nihče na oblasti ne razume, da bi zaposleni z višjo neto plačo spodbudili potrošnjo, to bi lahko prineslo več novih zaposlitev, kar bi v vsakem primeru pomenilo večji priliv v državni proračun,« ugotavlja Karoly, ki pa ima še vedno preveč dela, da bi čas tratil s politiko.
Foto: Irena Herak
