Nobeni slovenski vladi doslej ni uspelo oblikovati racionalne strategije lastninskega in organizacijskega preoblikovanja družbenega in pozneje državnega premoženja oziroma podjetij.
Pogledi na nadaljnjo privatizacijo so pri slovenskih politikih in drugih družbenih akterjih zelo različni. Vsem pa je skupno stališče, da je za vsako ceno treba ohraniti delovna mesta, da bodo ljudje imeli delo, ustrezno plačo in da bodo plačevali davke.
Bolj desno usmerjene stranke in njihovi pristaši zagovarjajo popolno (raz)prodajo državnega premoženja. Po njihovem mnenju Slovenija za upravljanje državnih podjetij in drugih organizacij z državnim premoženjem nima sposobnih managerjev. Za managerje državnih podjetij in drugih organizacij, na primer bank, njihove ugotovitve povsem držijo, saj velika večina državnih podjetij in drugih organizacij povzroča izgubo namesto dobička. Pri tem ne upoštevajo dejstva, da so bili na čelo državnih podjetij in drugih organizacij z državnim premoženjem imenovani ljudje po strankarski ali drugi pripadnosti z neustreznimi kompetencami. Osnovni namen delovanja takšnih managerjev ni bilo učinkovito in uspešno poslovanje, ampak uresničevanje interesov lastnikov oziroma oblastnikov.
Omenjeni pristaši vsesplošne privatizacije pri vsem tem pozabljajo, da slovenski managerji zagotavljajo konkurenčno proizvodnjo in izvoz slovenskega gospodarstva v obsegu več kot 26 milijard evrov. Nepriznavanje tega dejstva pomeni veliko sprenevedanje in žalitev slovenskih managerjev in slovenske managerske stroke nasploh. Sposobni in odgovorni (zlasti tuji) lastniki naj bi zagotavljali Slovencem le delovna mesta, da bi bili ti sposobni plačevati davke in služiti tujim gospodarjem. Omenjena možnost ponuja torej strategijo hlapčevskega odnosa in odvisnosti Slovencev od tujih gospodarjev.
Nobena dosedanja vlada ni bila sposobna racionalnega upravljanja in gospodarjenja z družbenim in pozneje državnim premoženjem. Vse to je povzročilo, da smo se brezglavo zadolževali in ustvarjali blaginjo na račun bodočih generacij.
Umno ravnanje slovenske vlade bi bilo, da bi zaustavila začeto (raz)prodajo državnega premoženja, dokler ne bi izoblikovala strategije nadaljnjega razvoja Slovenije in s tem povezane privatizacije. V predvolilni kampanji so predstavniki zdaj vladajoče najmočnejše stranke obljubljali, da se bodo zavzemali za nadzorovano in premišljeno privatizacijo. Zdaj je čas, da te svoje obljube izpolnijo. Odgovornost, kredibilnost in verodostojnost do svojih volivcev in slovenskih državljanov bi morale biti večje ter močnejše kot zahteve tujih akterjev, čeprav skupne združbe evropskih držav.
Zgodovina nas uči in slovenska praksa to potrjuje, da je država v večini primerov slab gospodar. Privatizacijo državnega premoženja moramo nadaljevati in najti odgovorne ter kompetentne lastnike in upravljavce državnega premoženje.
Za nadaljnjo privatizacijo državnega premoženja Slovenija potrebuje skupno, s konsenzom dogovorjeno strategijo vseh odgovornih nosilcev političnih in strokovnih funkcij. V nadaljevanju bo prikazanih nekaj izhodišč za oblikovanje takšne strategije.
Iskanje le tujih lastnikov in tujih upravljavcev je nedopustno in žaljivo za slovenske managerje in celotno managersko stroko. Slovenski ljudje so ustvarili državno premoženje. Prav bi bilo, da se privatizacija izvede predvsem v korist državljanov in državljank Slovenije.
Slovenski varčevalci imajo po sicer nepreverjenih podatkih več kot 16 milijard evrov prihrankov v obliki depozitov pri različnih bankah. Prihranki Slovencev presegajo vrednost državnega premoženja. Ne glede na slabe dosedanje izkušnje malih delničarjev bi gotovo veliko število slovenskih varčevalcev kupilo delnice, če bi se jim ponudile. Pričakovati je, da bi bili državljani Slovenije pripravljeni kupiti delnice le tistih državnih podjetij, ki že zdaj ustvarjajo dobiček. Takšnih podjetij pa je tudi nekaj v Sloveniji.
Vrednost podjetij v državni lasti je zdaj nekajkrat manjša, kot je bila v predkriznem obdobju. Zato ni čudno, da imajo tujci velik interes za nakup tako razvrednotenih podjetij. Zato prek evropske komisije in različnih institucij izvajajo pritisk na slovensko vlado, da je treba privatizacijo nadaljevati ne glede na ceno. Po tako nizki ceni z nekajkratnim diskontom bi bili TUDI slovenski državljani gotovo pripravljeni kupovati delnice in varčevati v delnicah s pričakovanim večjim bodočim donosom, namesto da imajo depozite pri različnih bankah. S prodajo delnic deležev države v podjetjih bi država pridobila potrebni denar, slovenski državljani pa bi si zagotovili večjo socialno varnost in preprečili (raz)prodajo državnega premoženja.
Eden od virov za nakup delnic privatiziranih državnih podjetij bi lahko bil tudi denar Slovencev, ki je bil prenesen v različne finančne oaze. Država bi morala imeti interes, da bi se tega denarja čim več vrnilo nazaj v Slovenijo. To bi lahko naredila s posebno amnestijo imetnikov denarja v finančnih oazah, s tem da se jih ne bi spraševalo, od kod jim denar, in država ne bi izvajala nikakršnih sankcij. Povrnjeni denar bi njegovi imetniki lahko porabili za nakup delnic privatiziranih državnih podjetij.
Za uresničitev omenjene strategije privatizacije državnih podjetij naj bi slovenska vlada pripravila seznam podjetjih za prodajo svojim državljanom. Na seznam naj bi vključila že zdaj donosna in perspektivna podjetja.
S prodajo delnic slovenskim državljanom bi zagotovili, da bi čim več Slovencev postalo lastnikov svojega minulega dela in da bi ostali gospodarji na svoji zemlji!
Prof. dr. Štefan Ivanko, Fakulteta za upravo, Univerza v Ljubljani
