Po podatkih inštituta SWFI, ki tudi pripravlja svetovno lestvico največjih skladov državnega premoženja (sovereign wealth fund), ima Norveška z 863 milijardami dolarjev (okoli 786 milijard evrov) največji državni sklad na svetu. Norveška si je sicer pridobila ugled kot država, ki je upravljanje svojega premoženja rešila zelo dobro.
V sklad GPFG (Government Pension Fund Global), ki so ga ustanovili leta 1996 (sedanje ime ima od januarja 2006, prej se je imenoval Petroleum Fund of Norway), se stekajo zaslužki od prodaje nafte in plina, ki so ju Norvežani v Severnem morju odkrili leta 1969; to vključuje davčne prihodke, lastništvo delnic (ownership shares) in dividende od državnega lastniškega deleža v naftni družbi StatoilHydro. Sklad je med največjimi vlagatelji na svetu in ima v lasti več kot odstotek vseh svetovnih delnic z deleži v okoli osem tisoč družbah v različnih državah. GPFG velja za enega najbolje upravljanih skladov na svetu.
Upravljavsko taktirko ima država, natančneje norveška investicijska banka NBIM (Norges Bank Investment Management), ki je ločen del norveške centralne banke Norges Bank in je odgovorna za operativno upravljanje tega sklada, pa tudi deviznih rezerv centralne banke.
Krizo donosov reševala draga nafta
Medtem ko je sklad leta 2013 ustvaril drugi najboljši, 15,9-odstotni donos v zgodovini, mu je lani šlo precej slabše, saj je bila donosnost 7,9-odstotna, predvsem zaradi manjše gospodarske rasti v Evropi in naraščajočih geopolitičnih napetosti, je za Reuters pojasnil prvi mož Yngve Slyngstad. Zato, pa tudi zaradi nizkih cen nafte, zaradi česar se v sklad steka precej manj denarja, so se odločili za prevetritev portfelja, in sicer so okrepili naložbe v nepremičnine, zmanjšali pa tiste v evropskih državnih obveznicah. Tako v portfelju sklada obveznice zdaj pomenijo 36,5-odstotni delež (prej 37,3-odstotnega), delnice 61,3-odstotnega, podobno kot prej, nepremičnine pa 2,2-odstotnega (prej 1,3-odstotnega).
Drugače je bilo ob izbruhu krize, ko je sklad leta 2008 s svojimi naložbami pridelal 71,5 milijarde evrov izgube. Poslovni rezultati so bili najslabši v zgodovini sklada. Kljub izgubam v naložbenem portfelju pa se je vrednost sklada do konca leta 2008 povzpela za približno 29 milijard evrov, na skoraj 254 milijard evrov, zaradi svežega dotoka denarja od prodaje energentov - cene so v prvi polovici leta 2008 dosegle rekordne ravni - in nekoliko šibkejše krone. Leta 2013 je NBIM oblikoval svetovalni odbor za korporativno upravljanje, ki večjim podjetjem lahko nudi pomoč pri pomembnih odločitvah, s čimer krepijo aktivno lastništvo.
Neizogibni politični apetiti
Tudi norveški sklad zbuja politične apetite, še zlasti pred volitvami, pa tudi razburjenje ljudi. Pravila sicer določajo, da lahko vlada v »normalnih letih« uporabi štiri odstotke vrednosti sklada, kar je tudi njegov dolgoročni letni donos. Norvežani pa se čudijo, da morajo ob takih prihodkih od nafte več mesecev čakati v vrstah v zdravstvenih domovih, plačevati kosilo za svoje otroke v šolah in se na starost spoprijemati s pomanjkanjem prostora v domovih za starejše, je mogoče prebrati v medijskih zapisih.
Norveška je sklad ustanovila, da bi lahko financirala sistem socialne države, potem ko bo priliv sredstev od prodaje nafte presahnil. Z omejevanjem črpanja sredstev iz sklada se želijo na Norveškem izogniti težavam, ki so jih imele nekatere države, ko so odkrile velike zaloge naravnih virov in začele na veliko zapravljati. Eden od primerov nespametnega upravljanja je Nizozemska, kjer je izkoriščanje zemeljskega plina botrovalo razcvetu gospodarstva v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, a je to tudi prineslo visoko inflacijo, visoke obrestne mere in precenjeno valuto, kar je povzročilo upad gospodarske proizvodnje.
