Seaway, o katerem je Japec Jakopin, njegov soustanovitelj in gonilna sila, svojčas predaval na ameriški univerzi Stanford, bi lahko bil prav tako poučna zgodba, če bi analizirali razloge za njegov neslavni stečaj. Ta zgodba bi verjetno povedala, da še tako veliko zanesenjaštvo in inovativnost (Seaway je v mednarodnem prostoru prednjačil z nekaterimi rešitvami pri gradnji plovil) nista dovolj, če nista podprta s trezno poslovno politiko. Pri tem ni nič pomagalo, da je Jakopin znal s svojim zanesenjaštvom »okužiti« še marsikoga drugega, zlasti državo, prek katere mu je bilo še pred tremi leti odobrenih 15 milijonov nepovratnih evropskih sredstev za megalomansko investicijo v gradnjo tovarne v Puconcih, ki naj bi skupno dosegla 38 milijonov evrov. Zgodba se je končala s stečajem, potem ko se je izkazalo, da Seaway ni več zmožen plačevati niti svojih zaposlenih. Puconci niso bili prva velikopotezna - in na koncu zgrešena - Seawayeva naložba; pred leti mu je težak udarec zadal tudi poslovni izlet v bližnji italijanski Tržič, kjer je z ambicioznimi napovedmi in za velik denar zgradil obrat za proizvodnjo velikih jadrnic in ga nato moral prodati z izgubo.
Dediščina, ki je ostala za Seawayem, pa nikakor ni nezanimiva, kaže dogajanje po stečaju. Stečajni upravitelj je brez težav dobil najemnike za Seawayeve obrate. Rus Vladimir Zinčenko, nekdanji distributer Seawayevih plovil, je konec maja podpisal pogodbo za najem dela proizvodnje v Begunjah. Konkurirali so štirje. Gledano z njegovimi očmi pa do tega ni prišel zlahka. Pričakoval je, da bo lahko pogodbo podpisal že februarja in tako s proizvodnjo plovil še ujel letošnjo sezono; tako pa mu je večji del že dogovorjenih naročil za letos splaval po vodi. Sicer bi Zinčenko rad kupil tudi blagovno znamko in celo kar cel Seaway. Zanj bi dal pet milijonov evrov, so pisale Finance. Kdo ve, morda je to premalo. Vsekakor pa je videti, da stečajni upravitelj niti s prodajo blagovne znamke niti z morebitno prodajo celega podjetja ne namerava prav hiteti.
Najemnika so maja dobili tudi Seawayevi prostori v Puconcih. Družinski podjetnik Štefan Pavlinjek (Roto) bo zanje vsaj leto dni plačeval osem tisoč evrov na mesec, vanje pa bo naselil svojo lastno proizvodnjo kanujev, kajakov in jadrnic, del je bo v Prekmurje preselil tudi iz Avstrije.
