Don don je aprila od Mercatorja kupil Pekarno Grosuplje. Ta dogodek je zbudil veliko manj pozornosti kot nekaj dni pozneje Podravkin prevzem Žita, ki je izzval tarnanje, kaj bo s slovenskimi kmeti, češ da v prehranski panogi ni več nobenega močnejšega podjetja v slovenski lasti. Toda Don don gotovo lahko štejemo med močna prehranska podjetja, saj je največji pek v Srbiji in trdno zasidran tudi na Hrvaškem, v Bolgariji in Črni gori ter napoveduje nove prevzeme. Mimogrede omenimo, da se je družinsko podjetje Don don svoj čas kandidiralo tudi za nakup Žita, ki je dvakrat večji od njega, in da je prava bela vrana tudi zato, ker med slovenskimi podjetji danes tako rekoč ni več junakov, ki bi se s tujimi ponudniki merili za prevzem kolikor toliko velikih podjetij.
Aleš Mozetič je na vprašanje, kako se počuti kot najmočnejši slovenski podjetnik v panogi, odvrnil: »Merjenje moči je relativno.« Očitno mu ne gre za dokazovanje moči. Toda v isti sapi odkrito napoveduje, da se bo širil v regiji in sodeloval pri konsolidaciji dejavnosti, kar po domače pomeni prevzemanje pekarn, ki klecajo v trdi bitki za kruh v pekarstvu.
Trg po meri industrijske peke
O razlogih za širitev pravi: »Vsako podjetje mora opredeliti svoj trg. Naša dejavnost je industrijsko pekarstvo in doseči moramo enako stopnjo industrializacije kot globalni igralci. S tem imajo težave tudi pekarne v drugih državah nekdanje Jugoslavije. Po razpadu skupne države je imelo vsako pekarsko podjetje svojo državo, s tem pa je bila njegova ekonomija obsega tako majhna, da si tako podjetje ni moglo privoščiti visokozmogljivih industrijskih linij, proizvodnja je bila razdrobljena. Ko so prišli diskontarji, so pripeljali industrijske pekovske izdelke, kot sta masleni rogljič ali industrijska bageta. Delajo jih na stometrskih povsem avtomatiziranih linijah, ki omogočajo visoko kakovost ob nizkih cenah. Ko so začeli k nam prihajati ti izdelki, so se peki panično spraševali, kako naj se odzovejo. Toda mi se na to ne moremo odzvati, saj bo taka linija za ves slovenski trg delala eno uro na teden. Zato Don don želi priti vsaj do 50-milijonskega notranjega trga, da bo dosegel potencial za ekonomijo obsega, s katero bo lahko pariral močnim zahodnim igralcem ter njihovo produktivnostjo, kakovostjo in asortimanom.«
Tako danes kot svoj notranji trg vidijo jugovzhodno Evropo, pri čemer so njihovi glavni trgi Slovenija, Hrvaška in Srbija, Bolgarija in Romunija. V Romuniji ta čas še ne poslujejo, toda Mozetič pravi: »Romunija je država z 20 milijoni prebivalcev, kjer še ni konsolidacije ne v trgovini ne v proizvodnji, zato Romunijo vidimo kot zelo perspektiven trg z velikim potencialom.«
Seveda se vse to ni zgodilo čez noč. Don don je nastal na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Slovenijo je takrat po osamosvojitvi in spremembi družbene ureditve preveval duh podjetništva in tako se Aleš Mozetič ni posvetil stroki, ki jo je študiral, to je matematiki. »V tistih časih smo se vsi usmerjali v podjetništvo, in ne v to, kar smo študirali,« pojasnjuje. S sestro ekonomistko sta leta 1994 ustanovila podjetje Don don, ki je cvrlo krofe in drugo sladko pecivo.
Mlado podjetje je hitro raslo in zato tudi dobilo naslov gazela leta. Toda brat in sestra Mozetič se nista zadovoljila s slovenskim trgom, ampak sta svojo dejavnost razširila v sosednje države.
Država v EU, glave omejene
Na vprašanje, zakaj sta bila drznejša od mnogih drugih slovenskih družinskih podjetnikov v živilski panogi, ki se držijo domačega trga, Mozetič odgovarja: »Razmišljali smo, kako naj se kot podjetje pozicioniramo v skladu s svetovnim razvojem panoge, mnogi slovenski podjetniki pa na to pozabljajo. Slovenija je že pred 11 leti vstopila v Evropsko unijo, prevzeli smo evro, toda mnogim slovenskim podjetjem ni uspelo narediti premika v glavah in pri pozicioniranju spremeniti definicije svojega notranjega trga. To je po mojem osnovni problem slovenskih podjetij.«
Don don je to naredil. Najprej so leta 2003 postavili obrat Hrvaškem, leta 2008 so naredili prve korake v Srbiji, leta 2010 v Bolgariji, Bosni in Črni gori. Kot svoj notranji trg torej vidijo regijo. V zadnjih osmih letih so sicer večino naporov usmerjali v Srbijo, kjer so v tem času investirali 35 milijonov evrov, v Sloveniji in Hrvaški pa so čakali, da bodo lastniki pripravljeni prodati obstoječe pekarne. »Zdaj je ta trenutek napočil. Prijavili smo se za Žito, premagala nas je Podravka, čestitamo. Prijavili smo se za Grosuplje, zmagali smo, gremo naprej,« je dejal Mozetič.
Današnja podoba Don dona
Skupina Don don je imela lani 1.300 zaposlenih in dosegla 68 milijonov evrov prihodkov ter osem milijonov evrov dobička pred plačilom obresti in davkov (EBIT). S Pekarno Grosuplje so dobili še 200 zaposlenih, tako da jih je zdaj skupno 1.500. Proizvodnjo imajo v Sloveniji, na Hrvaškem in Srbiji, v Bolgarijo, Črno goro, BiH in Albanijo pa distribuirajo zamrznjene izdelke.
V Sloveniji za Don don dela okoli 120 ljudi, na Hrvaškem 80, v Srbiji pa 1.100. Redno zaposlenih imajo nekoliko manj. Kot je pojasnil Aleš Mozetič, nekatere dejavnosti izvajajo prek zadrug ali samostojnih podjetnikov, logistika v Sloveniji je denimo v rokah 40 samostojnih podjetnikov.
Podatek, da je v Srbiji tudi po priključitvi Pekarne Grosuplje več kot 70 odstotkov vseh dondonovcev, kaže razliko v proizvodnem programu. V Srbiji imajo namreč ves pekarski program, se pravi od dnevne peke kruha, priprave zamrznjenega kruha in peciva ter dopeke in za povrh še mlinarstvo. Tako so v Srbiji največje pekarsko podjetje z letno proizvodnjo 70 tisoč ton izdelkov. Za primerjavo: slovenska poraba je 107 tisoč ton. V Sloveniji in Hrvaški pa Don don doslej ni razvil kompletnega pekarstva, ker so se odločili, da ga bodo oblikovali s prevzemom obstoječih pekarn. Prevzem Pekarne Grosuplje je zato začetek novega obdobja v razvoju Don dona, kajti z njim so pridobili široko pekarstvo tudi v Sloveniji in na Hrvaškem.
Kako se izogniti pasti prevelikih dolgov
Za širitvene prevzeme bo Don don seveda potreboval sredstva. Že doslej jih je in po bilancah sodeč Mozetičeva ne sodita v kategorijo tistih podjetnikov, ki niso prevzemali nobenih finančnih tveganj. V letu 2013 je bil delež dolgov v financiranju skupine blizu 80 odstotkov, toda Mozetič je pojasnil, da zadolženost že nekaj let zmanjšujejo in so jo lani še bolj zmanjšali: »Po konsolidirani bilanci smo lani dosegli osem milijonov evrov EBIT (dobička iz poslovanja), na zadnji dan lanskega leta pa smo imeli 12 milijonov evrov obveznosti, se pravi enainpolkratnik v primerjavi z EBIT. Z vidika bank je to neproblematično.«
Don don je našel finskega vlagatelja
Zadolženost so lani dodatno zmanjšali z dokapitalizacijo, tako da je v lastništvo vstopil finski pokojninski sklad, ki je postal četrtinski lastnik srbskega Don dona. Tudi za prevzem Pekarne Grosuplje bodo poleg posojil dobili del denarja tudi s povečanjem lastniškega kapitala, zato pripravljajo novo dokapitalizacijo. Hkrati bodo skupino reorganizirali in oblikovali holding, v katerem bodo združeni vsi Don doni in Pekarna Grosuplje. Aleš Mozetič in njegova sestra bosta imela 60-odstotni delež, Finci pa 40-odstotnega.
Prvi korak k reorganizaciji je bilo zaprtje lichtensteinske družbe Amal Ltd., prek katere sta Aleš Mozetič in njegova sestra Alenka Zavrl obvladovala lastništvo Don dona. Aleš Mozetič o tem pravi: »Ko je Ropova vlada leta 2004 obdavčila kapitalske dobičke in so vsi selili lastništvo v tujino, sva tudi midva s sestro prenesla lastništvo v Lichtenstein. Toda po desetih letih sva ugotovila, da od tega nisva imela nobene koristi, samo negativno percepcijo, da nekaj skrivava, in tako sva lastništvo vrnila v Slovenijo.« To sta naredila marca.
Pri konsolidaciji živilske industrije bodo v prvi vrsti
O prihodnosti Mozetič pravi, da bo poskušal prevzeti druga podjetja, ki jih bodo sedanji lastniki pripravljeni prodati. Prepričan je, da je konsolidacija pekarstva neizogibna za stabilnost poslovanja, za zagotavljanje kakovosti, za ohranjanje vrednosti kapitala. »Trgovina se konsolidira in globalizira in oskrbovalci trgovin se bodo morali temu prilagoditi. Pekarstvo ne bo moglo biti konkurenčno s sedanjo razdrobljenostjo, s sedanjo polavtomatskostjo in polindustrijskostjo. Zato moramo ta gibanja spremljati in biti akter v tej konsolidaciji - in to mi zdaj počnemo.«
V zadnjih letih kot gobe po dežju za vsakim vogalom rastejo male pekarne, kar je pravo nasprotje konsolidacije. Toda Mozetič trdi, da razcvet malih pekarn ni značilen za razvoj dejavnosti kot celote, in pojasnjuje: »Procesi v panogah se krepijo in zamirajo: sedanji vzpon malih pekarn se mi zdi podoben razcvetu zasebnih trgovinic v devetdesetih letih. Najprej so na vsakem vogalu zrasle male zasebne prodajalne, potem smo kar naenkrat imeli samo verige Mercatorja, Tuša in Spara, zdaj prihajajo še diskontarji. Razvoj gre najprej v razdrobljenost, nato se znova začne konsolidacija.« Zato Mozetič v malih pekarnah ne vidi resne konkurence Don donu, čeprav priznava: »Seveda z malimi pekarnami tekmujemo za del potrošnikove denarnice. Toda mi smo v glavnem usmerjeni v oskrbo trgovcem. Način dela malih pekarn je pravzaprav storitev, mi delamo industrijsko na višji kakovostni ravni in na odnosu s trgovci.«
Pekarna Grosuplje v evropskem vrhu
Toda s tem smo pri drugem vprašanju: potrošniki so vse zahtevnejši, zahtevajo kakovost in predvsem zdravo hrano. Ali se industrijska peka kruha sklada s temi zahtevami? »Seveda se sklada,« odgovarja Mozetič. »Kakovost se določa s surovinami in postopkom priprave. Industrijskost pomeni predvsem kontinuirano produkcijo, nič drugega: sestavine so v industrijski pekarni iste kot v ročni ali doma, ko mesi kruh babica. Dejansko imamo v industrijski pekarni še več možnosti za uporabo zelo kakovostnih surovin. V pekarstvu smo naredili ogromno pri uvajanju zdravih sestavin, na primer pirinih mok, vseh vrstah rženih in polnozrnatih mok in kruha z veliko semeni. Stalno izpopolnjujemo pripravo kruha in peciv brez aditivov, to je brez umetnih snovi in dodatkov. In ravno v pekarni Grosuplje so dosegli tak napredek, da je pol njihove proizvodnje že napol lekarna.«
Po njegovem prepričanju je Pekarna Grosuplje tehnološko ena najnaprednejših v Evropi: »Prepotoval sem ves svet, ker se s tem ukvarjam in me to zanima, in lahko vam zatrdim, da take kakovosti ne dosegajo nikjer. To je plod povezave z Mercatorjem, saj je Pekarna Grosuplje tesno sodelovala s trgovino. Standard, ki so ga dosegli, je nadstandard v svetovnem merilu, ne samo balkanski ali lokalni. Za nas je to velik izziv in velika priložnost, da od tod, do kamor so prišli oni, nadaljujemo in morda s svojim znanjem še kaj dodamo.« Zato nameravajo vse izdelke Pekarne Grosuplje, ki je bila doslej nekako hišna pekarna Mercatorja, ponuditi na vsem trgu Slovenije in tudi Hrvaške, tehnologijo pa bodo prenašali tudi v Srbijo in na druge trge in tam pripravljali izdelke na podoben način.
Brez kompleksov pred Podravko
Kaj pa za Don don pomeni dejstvo, da je Podravka prevzela Žito, za katerega so se potegovali tudi sami? Podravka nima pekarstva in zamrznjenih izdelkov, torej bi lahko Žitove izdelke lepo vključila v svoje programe in Don donu konkurirala tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Mozetič pravi: »Podravka je zdaj z Žitom približno šestkrat večje podjetje kot mi: mi bomo imeli skupaj z Grosupljem okoli 90 milijonov evrov prihodkov na leto, oni okrog 550. Toda v pekarstvu smo mi štirikrat večji od njih: mi delamo sto tisoč ton izdelkov, oni okrog 25 tisoč ton. Mi smo specialisti, oni imajo širino. Oni imajo nekatere prednosti, a tudi mi jih imamo. Oni so kot sistem večji, kar je najverjetneje neka prednost, v kakšnem pogledu pa je raznorodnost tudi slabost. Mi smo bolj specialisti in smo zgolj v pekarski dejavnosti štirikrat večji od njih. V nobeni panogi ne obstaja samo en igralec: tudi ko se panoga konsolidira, še vedno ostane več igralcev - samo v slovenskem pivovarstvu imamo enega igralca, pa še to se spreminja. Trg je odprt in na njem je prostor za več igralcev. Podravka se je odločila vstopiti v to panogo, mi ji na tej poti želimo vse dobro in se veselimo odprtega konkurenčnega boja z njimi in še kom, ki je navzoč v tej regiji.«
Pristopi so torej različni. Nekatera pekovska podjetja imajo še druge dejavnosti, zlasti denimo mline. Tudi Don don ima v Srbiji mlin - toda to je posledica zgodovine, ker so kupili kombinate, ki so imeli tudi mline. Kot pojasnjuje Mozetič, je bil tak nakup v Srbiji zaželen zaradi težav z zagotavljanjem kakovosti surovin. V Sloveniji in na Hrvaškem pa imajo partnerje, ki jih oskrbujejo z odličnimi surovinami, in ne čutijo potrebe, da bi imeli lasten mlin. Nato še pojasni: »Mlinarstvo je komplementarno pekarstvu, in če bi se ponudila priložnost, da prevzamemo kakšno pekarno, ki ima tudi mlin, bi bilo to v redu. Ne zanima nas pa širjenje v druge dejavnosti. Globalizacija pomeni tudi konsolidacijo proizvodnih procesov, kar pomeni, da se podjetja ne širijo v dejavnosti, ki ne podpirajo njihove temeljne dejavnosti.« Skratka, Don don namerava biti čim boljši pek in si s kakovostjo izboriti ustrezen trg.
