Poslušajoč sindikaliste, nekatere novinarje ali raznežene gospode in gospe iz »akademsko-kadrovskih služb«, vsi so zelo pametni, si, ko mi predavajo o ravnotežju med službenim in osebnim časom, mislim: kje ti ljudje živijo?
Lepe besede o tem, kako je treba izklopiti službeni mobilni telefon po peti uri, ne preverjati elektronske pošte in bognedaj ne na dopustu - če boste to delali, lahko izgorite ... Da si danes lahko uspešen, moraš najprej pozabiti na tovrstno modroslovje in imeti samo en pametni telefon, kamor pokukaš tudi po peti uri, na vse to pozabiš, ko spiš, seveda, a drugače so sodobna komunikacijska sredstva tvoj zvesti prijatelj ves dan. Od ljudi, ki danes želijo biti dobro plačani, je normalno pričakovati, da bodo vse pomešali. Tehnologije in nerutinski delovni procesi, v katerih ne prevladuje več fizično delo, so omogočili to, da smo veliko bolj svobodni. Danes lahko tečem in govorim po telefonu. Lahko sem v fitnesu in pogledam e-pošto. No, res je, da je treba kdaj odložiti pametni telefon, še zlasti tedaj, ko delaš kaj »ne tako zelo pridnega«, ampak, če verjamem anketam, kako dolgo te stvari trajajo (10 minut?), potem tudi to ni taka težava ... Šalo na stran. Kdor danes vsega ne pomeša in zameša, posla z osebnostjo, službenega in zasebnega časa, odnosov, in to tako, da so tudi tvoji bližnji nekako vkomponirani v delovno-družabne dogodke, ne more računati, da bo imel lepo, dinamično, raznovrstno in kreativno službo. Kdor želi »delati« od devetih do najpozneje petih, mora računati s tem, da bo slabo plačan. Delal bo rutinska dela, ki jih je vse manj, in vse težje bo zaposljiv. Kdor želi imeti delovni čas strogo odmerjen, je lahko uradnik za okencem ali fizični delavec. Kdor želi biti bolje plačan in kreativen, samostojen, biti srečen, ta bo moral vse pomešati.
V času, ko je glavno delo bilo fizično in ko je vse potekalo po ustaljenih vzorcih, ko se je točno vedelo, kdaj si uslužbenec in kdaj oče, mati, žena, mož, igralec tenisa in tako naprej, je bilo vse jasno. Zdaj smo s tehnologijo in mobilnostjo svobodnejši, a da ne postanemo sužnji česarkoli, se je treba s tem, kar delaš, še toliko bolj poistovetiti, in to z radostjo. Če sem direktor, sem to ves dan. Če sem novinar, sem to ves dan. Če sem kreativec, tega ne morem ugasniti po peti uri in si tega preprosto ne samo da ne morem privoščiti, tega si tudi ne želim.
Ko ljudje iščejo službo, predvsem mladi, ali se zanjo bojijo, naj ne razmišljajo o delovnem času. To je kategorija 20. stoletja, in če si tam, pač moraš računati, da bo tvoja neto plača, če jo boš sploh imel, kakih 800 evrov; če bo sreča, se bo morda lahko približala kakemu stotaku čez tisočaka. Je tudi to eden razlogov, zakaj so ljudje nostalgični - ker se ne morejo ali ne znajo poistovetiti s tem, kar delajo, ker se ne prilagodijo?
Družbene vloge so že zdavnaj prešle svoje meje, vse se je zlilo v eno. To seveda ne pomeni, da več ne sedeš na kolo, da se manj ljubiš, da ne moreš skrbeti za dojenčka ali da ne bereš ali gledaš filma kjerkoli in kakorkoli, več tega počneš kot nekoč, več potuješ, manj si statičen, a ob vsem tem si pač tudi velikokrat na pametnem telefonu, ki je tvoj najzvestejši suženj in gospodar. In z njim si sam sebi boljši gospodar.
Danes si to, kar delaš. Če ni tako, si pač nesrečen in reven. Če nočeš biti to, kar delaš, ne veš, kaj hočeš. Seveda to ne more veljati za ljudi, ki delajo fizično, še zlasti težka dela, v proizvodnji ali gostinstvu, ali za ljudi, ki opravljajo rutinska dela za okencem. Ti imajo vso pravico, da odklopijo; tudi niso plačani tako, da bi od njih kdorkoli lahko zahteval kaj drugega. Kdor hoče v Sloveniji zaslužiti več kot recimo 1.200 evrov neto na mesec, pa pač mora biti vrvohodec, ne more odklopiti, in če tega ne more, je edina pot, da lahko srečno dela, pot poistovetenja s tem, kar dela. Službohodcev je danes pač vse manj. Tega se v podjetjih bolj ali manj zavedajo, morda bi to spoznanje lahko bolj prodrlo tudi v javni sektor? Saj ne mislim, da ni, ampak še ne povsem, in ravno tako ne mislim, da so delodajalci v podjetjih vedno fer, te nove relacije marsikdo zlorablja, a dolgoročno usmerjeni ne.
Teh preprostih in zelo veljavnih resnic se je treba zavedati vsakič, ko se za mizo usedejo socialni partnerji. To velja tudi za številne kadrovnike oziroma HR-strokovnjake, ki ne vidijo nove realnosti.
