Svet se spopada z največjim razseljevanjem po drugi svetovni vojni, valovi beguncev in migrantov bežijo iz držav, opustošenih zaradi vojn in oboroženih spopadov. Na desettisoče ljudi se spušča na tvegano pot k boljšemu življenju, tisočem ne uspe priti do cilja. Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije je letos poskušalo s čolni prek Sredozemskega morja doseči Evropo 350 tisoč beguncev, pri tem pa jih je umrlo že več kot 2.700. Do konca leta bo iz Sirije zbežala že polovica prebivalstva, deset milijonov ljudi v obupnem iskanju hrane, zaklonišča in pomoči.
Po podatkih Združenih narodov je bilo leta 2005 na svetu 37,5 milijona beguncev, lani pa že skoraj 60 milijonov zaradi vojn razseljenih ljudi. Več kot polovica je mlajših od 18 let. Število beguncev strmo narašča predvsem zaradi vojne v Siriji in skupaj z begunci iz Afganistana in Somalije pomenijo več kot polovico svetovnega števila beguncev.
Kar dajo države, je drobiž
Konec septembra so najbogatejše države iz skupine G7 skupaj z nekaterimi drugimi evropskimi in zalivskimi državami beguncemin humanitarnim organizacijam, ki jim pomagajo, obljubile 1,8 milijarde dolarjev pomoči. Že pred tem se je Japonska zavezala, da bo za ta namen sama prispevala 1,5 milijarde dolarjev. Toda v Združenih narodih so sporočili, da bi za pomoč beguncem letos potrebovali 20 milijard dolarjev.
»Paradoksalno smo letos dobili največ pomoči do zdaj, hkrati pa imamo največji primanjkljaj do zdaj,« je izjavil regionalni direktor Rdečega križa za Bližnji vzhod.
Junija je Bloomberg poročal, da je večina sirskih, afganistanskih in somalskih beguncev (ki pomenijo več kot polovico svetovnega števila beguncev) naseljenih v sosednjih državah, Turčiji, Libanonu, Jordaniji, Iranu, Keniji, Etiopiji in Pakistanu. Vsaka izmed teh držav gosti več kot pol milijona beguncev. V Evropi se je število prošenj za azil od leta 2013 samo lani povečalo za 51 odstotkov (na 6,7 milijona), največ sta jih sprejeli Nemčija in Švedska.
Brezbrižnost nekaterih bogatih držav je tako deloma tudi posledica dejstva, da se jim z begunci ni treba pretirano ukvarjati na svojih tleh. ZDA gostijo 267 tisoč beguncev, polovico manj kot Kenija in niti petino toliko kot Pakistan in Turčija.
Egiptovski in izraelski milijarder bi jim kupila otok
K ublažitvi čedalje hujše begunske problematike poskušajo prispevati tudi nekateri bogataši in premožna podjetja in ni naključje, da tudi med temi najvelikodušnejše ponudbe prihajajo od tistih iz bližnjih držav.
»Mojo vest je zbudila slika dečka Aylana, ki ga je morje naplavilo na turško obalo,« je za Forbes povedal tretji najbogatejši Egipčan Naguib Sawiris, lastnik korporacije Orascom Telecom Media & Technology (njegovo imetje ocenjujejo na tri milijarde ameriških dolarjev), ki je septembra poslal grškemu in italijanskemu premieru predlog za nakup otoka, na katerega bi lahko naselili 30 tisoč sirskih beguncev in migrantov. Sawiris bi otok kupil in plačal prevoz ljudi, v delniško družbo, ki bi zbirala donacije, je bil pripravljen vložiti 100 milijonov dolarjev, pomagal bi tudi zgraditi majhno mesto, v katerem bi begunci lahko živeli, dokler se ne bi mogli vrniti v svojo domovino. Sredi oktobra je Sawiris skrušeno povedal, da je sicer našel 23 nenaseljenih otokov, ki so jih bili lastniki pripravljeni prodati, vendar pa ni dobil nobenega odgovora ne od grške ne od italijanske vlade.
Že v začetku poletja je bogati izraelski poslovnež Jason Buzi poskušal prodreti s podobno zamislijo, ki je vključevala štiri različne možnosti: naselitev redko poseljenega območja v državi v razvoju, odkup nenaseljenega otoka v Indoneziji ali na Filipinih, dogovor s katero izmed manjših držav, ki bi bila pripravljena na tak »prevzem«, ali pa nakup otoka v mednarodnih vodah. Še preden mu je uspelo spodbuditi razpravo o pogojih takega podviga (od jezika do organiziranja politične ureditve v novonastali državi), je njegov predlog propadel.
Kurdski kralj jogurtov bo dal pol svojega imetja
Hamdi Ulukaya, lastnik podjetja Chobani, enega od najuspešnejših proizvajalcev grškega jogurta v ZDA, je v začetku leta ustanovil sklad Tent za pomoč beguncem vzdolž turške meje in obljubil, da bo prispeval pol svojega imetja, vrednega skoraj 1,4 milijarde dolarjev. Ulukaya, v Turčiji rojeni Kurd, je leta 1997 prišel v ZDA in devet let pozneje ustanovil podjetje, ki ima na leto milijardo dolarjev prihodkov.
Savdski princ bo podaril vseh 32 milijard
Savdski princ al-Waleed bin Talal odstopa od stereotipne predstave o perverzni zapravljivosti arabskih superbogatašev. Od leta 2002, ko je namenil 27 milijonov dolarjev pomoči za palestinske begunce, je do danes za pomoč beguncem namenil približno 3,5 milijarde dolarjev. Julija se je zavezal, da bo svojemu dobrodelnemu skladu Alwaleed Philanthropies (za pomoč beguncem, ženskam in otrokom) prepustil celotno osebno premoženje, ki ga ocenjujejo na 32 milijard dolarjev.
Poslovneži pomagajo na različne načine
Petter Stordalen, norveški lastnik verige hotelov Nordic Choice Hotels, je v svojih hotelih sirskim beguncem ponudil pet tisoč brezplačnih prenočitev, angleški lord George Weidenfeld pa je financiral rešitev dva tisoč kristjanov iz Iraka in Sirije.
Američan Chris Catrambone je delal na najnevarnejših območjih sveta, od Iraka do Afganistana, leta 2006 pa je ustanovil dobičkonosno podjetje Tangiers, skupino družb, specializiranih za zavarovalne storitve, nujno pomoč in informacije z območij spopadov. Po prvi množični begunski tragediji pri Lampedusi oktobra 2013 sta z ženo Regino na Malti ustanovila humanitarni sklad MOAS, reševalno postajo za migrante na odprtem morju. MOAS je opremljen z ladjo phoenix, dvema daljinsko vodenima helikopterjema s kamero in dvema reševalnima čolnoma, doslej pa so rešili že 11 tisoč ljudi.
Kanadski poslovnež in milijonar judovskega rodu Yank Barry je, zgrožen zaradi tragičnih zgodb ljudi v Siriji, v Bolgariji postavil dva hotela, v katerih gosti begunce. »To so ljudje, ki so izkusili najhujšo obliko pekla,« pravi Barry.
V reševanje begunske problematike so se vključila tudi uspešna tehnološka podjetja. Google je za begunce na grškem otoku Lesbos pripravil spletno aplikacijo z informacijami o nastanitvenih centrih, medicinski oskrbi in možnostih prevoza v Evropo, za humanitarne organizacije, ki pomagajo beguncem, pa je skupaj s svojimi uporabniki zbral 14 milijonov dolarjev.
Na pobudo Bele hiše je v začetku oktobra Kickstarter, najuspešnejša spletna platforma za množično financiranje, v tednu dni zbrala 1.777.007 dolarjev za agencijo za begunce pri ZN. Denar je prispevalo 27.669 podpornikov. Spletni ponudnik prevozov Uber je v sodelovanju s humanitarno organizacijo Save the Children ponudil svojim uporabnikom možnost, da podarjene stvari (oblačila, knjige, igrače) prepeljejo k humanitarcem (ki stvari prodajo, denar pa namenijo za begunce).
To je šele uvod: prihajajo podnebni begunci
Toda milijoni današnjih beguncev so morda le uvod v veliko večja preseljevanja, ki nas čakajo v prihodnosti.
»Današanja težava beguncev je mogoče le droben kazalec, kakšna bo prihodnost, če se ne lotimo pravih ukrepov v zvezi s podnebnmi spremembami,« je konec septembra dejal milijarder in vizionar Elon Musk, direktor podjetij Tesla in SpaceX, na poslovnem seminarju nemške vlade v Berlinu. Muskovo opozorilo ni nič posebej novega, sodi pa v okvir večje slike, ki bi jo morali upoštevati, če si želimo v prihodnosti prihraniti (ali vsaj omiliti) podobe trpečih milijonov beguncev.
Po napovedih strokovnjakov bi lahko čedalje bolj grozeče posledice podnebnih sprememb prisilile v razseljevanje še veliko večje število ljudi kot oboroženi spopadi v militariziranih, politično krhkih regijah.
Eden od vodilnih podnebnih znanstvenikov, profesor Richard Seager z univerze Columbia v New Yorku, pravi, da je trenutna begunska kriza prelomni trenutek, saj gre za prvi val beguncev, ki je izrecno povezan s podnebnimi spremembami.
»V Siriji je prišlo do politične destabilizacije po tem, ko je zaradi suš med letoma 2006 in 2010 milijon in pol ljudi z ruralnih območij zbežalo v mesta,« je dejal Seager za časopis Independent.
Združeni narodi so leta 2007 v poročilu navedli, da so bile podnebne spremembe in uničevanje okolja ključni sprožilec oboroženih spopadov v Darfurju.
Profesor Seager napoveduje, da bosta globalni dvig temperature in povečano število naravnih nesreč v prihodnosti vodila v veliko množičnejše razseljevanje povsod po svetu. Če je na tako skrb zbujajoče posledice vplival že povprečni globalni dvig temperature za eno stopinjo, si je težko predstavljati, kaj se bo dogajalo v prihodnjih desetletjih, ko naj bi se povprečna globalna temperatura dvignila za štiri stopinje ali še več. Pri takšnem scenariju bi do množičnih migracij neodvisno od oboroženih spopadov prišlo na več svetovnih območjih. Tudi Svetovna banka v lanskem poročilu opozarja na prihodnji vpliv podnebnih sprememb na povečanje vročinskih valov in suš in možnost oboroženih spopadov ter razseljevanja ljudi, še zlasti na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki.
V prihodnjih letih se bomo torej morali navaditi na izraza »podnebni begunci« in »okoljski begunci«, ki vključujeta tudi begunce, prisiljene bežati zaradi naravnih katastrof. Mednarodni Rdeči križ ocenjuje, da je okoljskih beguncev, ki jih ne varuje noben mednarodni zakon, že več kot političnih beguncev, ki bežijo zaradi vojn, na visokem komisariatu ZN za begunce pa so objavili, da je bilo leta 2009 zaradi naravnih nesreč razseljenih 36 milijonov ljudi (pozneje teh podatkov niso več zbirali). Znanstveniki napovedujejo, da se bo to število do leta 2050 povzpelo na najmanj 50 milijonov, nekateri napovedujejo celo 200 milijonov beguncev.
Prava poteza je ravnati preventivno
V prihodnosti bodo podnebne spremembe, ki bodo povzročale suše, poplave pa tudi dvig gladine morja in obsežne požare, sprožale humanitarne krize drugačne vrste in dinamike, vendar bodo prav tako resnične in katastrofalne kot sedanje begunske krize, opozarjajo znanstveniki. Nedavno poročilo skupine Organising to Advance Solutions in the Sahel navaja, da bo v prihodnjih treh do štirih desetletjih v podsaharski Afriki oziroma na območju Sahela ostalo brez trajnostne oskrbe s hrano več kot 200 milijonov prebivalcev.
V tej luči lahko bogati in vplivni ljudje še več koristi kot s pomočjo ljudem, ki že bežijo, naredijo s preprečevanjem pogubnih podnebnih sprememb.
V tem duhu deluje lastnik britanske korporacije Virgin Richard Branson, ki se je letos zavezal, da bo dobiček od vseh svojih letalskih podjetij v prihodnjih treh letih (predvidoma tri milijarde dolarjev) namenil za zmanjševanje globalnega segrevanja. Branson sicer podpira več kot 30 dobrodelnih organizacij, svoje prvo podjetje pa je ustanovil pri 17 letih.
Od aprila vodi vlado na Finskem Juha Sipila, ki se je v klub milijonarjev prebil s telekomunikacijskimi posli. Kot premier živi v protokolarnem objektu v Helsinkih, v predmestju prestolnice ima družinsko hišo, drugo, v mestu Kempele v osrednjem delu države, pa je ponudil v uporabo sirskim beguncem.
Finska vlada je septembra, po tem, ko je ocenila, da se bo letos število prošenj za azil povečalo na 30 tisoč (lani jih je bilo 3.600), predlagala dvig obdavčitve najbogatejših, da bi lahko delno pokrila stroške begunskega vala v državi. Tako bodo davkoplačevalci iz najvišjega dohodninskega razreda plačali za odstotek višji davek, tisti, ki na leto zaslužijo več kot 72.300 evrov, pa »solidarnostni davek«. Mimogrede, predsednik več kot 300-milijonskih Združenih držav Amerike Barack Obama je sočasno svoji administraciji odredil, naj uredi sprejem za 10 tisoč sirskih beguncev.
Po svetel zgled nam ni treba tako daleč na sever; visoki odposlanec Valentin Inzko, koroški Slovenec, je svoje dunajsko stanovanje pred kratkim odstopil dvema sirskima družinama z majhnimi otroki. »Ni treba biti katoličan ali humanist, da kaj takega narediš, treba je le biti normalen,« je dejal za Finance. V svojo kmečko hišo na avstrijskem Koroškem je pripravljen namestiti še dve družini, vendar od oblasti v zameno pričakuje - ne osebne koristi, temveč da bodo obnovile tamkajšnjo zapuščeno šolo.
Vaja empatije v Davosu
Vplivni direktorji, milijarderji in svetovna gospodarska elita so januarja lani na srečanju v Davosu v kompleksni računalniški simulaciji preizkusili, kako se počuti begunec iz države, opustošene zaradi vojne. Udeleženci so se morali znajti v simuliranih napadih, minskih poljih, življenju v begunskem taborišču, se spopasti z lakoto, boleznimi, pomanjkanjem izobrazbe, korupcijo in pomanjkljivimi zatočišči ter varnostjo.
Kampanje zvezdnikov in športnikov
Pri pomoči beguncem so vplivne tudi pop zvezde. Igralka Salma Hayek že več let pomaga Unicefu, skupaj z modnim podjetjem Gucci (dolgoletnim partnerjem Unicefa) je začela globalno kampanjo Chime, namenjeno zbiranju denarja za sirske otroke in spodbujanju izobraževanja, zdravja in pravičnosti med dekleti in ženskami po vsem svetu.
Posebna odposlanka ZN za begunce Angelina Jolie preživi že več časa v begunskih taboriščih kot v filmskih studiih. Z možem Bradom Pittom sta se odločila, da posvojita sirskega dečka, po poročanju medijev naj bi Joliejeva želela posvojiti še dva njegova brata, vendar se Pitt s tem ni strinjal.
Igralec George Clooney (na sliki z ženo Amal) se v sirski begunski krizi sicer ne udejstvuje neposredno, učinkovit pa je kot dolgoletni aktivist za izboljšanje življenja v Sudanu. Nespresso, Nestlejevo blagovno znamko kave v kapsulah (Clooney nastopa v njihovih oglasih), je prepričal, da vloži 2,6 milijona dolarjev v odkup kave v Južnem Sudanu, podjetje pa se je še zavezalo k izobraževanju 500 tamkajšnjih pridelovalcev.
Kot poroča [sports.yahoo.com] , so se v reševanje begunske problematike vključili tudi bogati nogometaši. Nogometni klub Roma je za sirske begunce namenil 575 tisoč evrov in dal na dražbo drese svojih največjih zvezdnikov. Evropska zveza nogometnih klubov pa je sporočila, da bodo v kampanjo Footbal Cares vključili vse klube, ki igrajo v ligi prvakov in evropski ligi: beguncem so namenili evro od vsake prodane vstopnice na prvih tekmah v obeh tekmovanjih in tako zbrali več kot dva milijona evrov.
Kaj pravijo slovenski milijonarji
Naše vprašanje: Kako bi lahko bogati podjetniki in njihova podjetja po svetu in v Sloveniji pomagali pri reševanju begunske krize in ali o kakšni obliki pomoči razmišljate tudi vi?
Sandi Češko iz Studia Moderna pravi, da je begunska kriza velik šok celo za politike, ki bi jo morali znati napovedati vsaj kot potencialno nevarnost. »Priznam, da osebno nisem razmišljal o tem, kaj bi gospodarstvo lahko naredilo za izboljšanje razmer. Verjetno morajo strategijo pripraviti najprej politiki,« pravi Češko, ki meni, da lahko gospodarstvo v tem hipu pomaga predvsem s humanitarnimi dejavnostmi. »V Studiu Moderna smo začeli aktivnosti že v poletnih mesecih, ko smo zaposleni zbirali oblačila in druge osebne pripomočke za begunce na grških otokih. Septembra smo v sodelovanju s Karitasom podarili ležišča in druge spalne pripomočke. Zdaj pripravljamo tudi pomoč v obutvi.« Češko dodaja, da so oktobra v podjetju pomagali pri zbiranju sredstev za Pedra Opeko.
Marko Golob, solastnik LTH Castingsa, pravi, da sam pomaga organizacijam, ki pomagajo beguncem, bogati podjetniki pa bi lahko po njegovem mnenju pri reševanju begunske krize še najbolj pomagali tako, da bi z javnim vplivom, ki ga imajo, poskusili vplivati na vlade svojih držav, naj se ne vmešavajo v notranje zadeve držav, iz katerih izvirajo migranti. »To vmešavanje je prevladujoč razlog za migrantski val, ki ga doživljamo. Če tujega vmešavanja ne bi bilo, bi imeli Sirija, Irak in Libija dovolj lastnih virov, da bi svojim prebivalcem lahko zagotovili spodobno in perspektivno življenje doma.«
Joc Pečečnik, glavni lastnik Interblocka, pravi, da bo najboljša pomoč, če bodo politiki omogočili podjetnikom, da lahko na omenjenih območjih ustvarjajo posel. »Ne vidim nobenega razloga, da politiki zato, ker med sabo obračunavajo, kdo ima daljšega, na koncu potrebujejo pomoč podjetnikov. V državi nas nihče ne posluša, le zakaj bi ponujali pomoč zdaj, ko jo potrebujejo politiki? Naj rešijo sami, saj so pametni!« Pečečnik dodaja, da sam lahko brezplačno ponudi stadion za Bežigradom za postavitev begunskega središča. »Morda bodo postali prijatelji s sosedi in bo stadion vsaj čemu služil, da se ubogi Plečnik ne bo v grobu obračal.«
Otmar Zorn, donedavni lastnik podjetij Iskra Zaščite in Varsi, pravi, da se kot posameznik in rotarijanec že več kot dve desetletji vključuje v aktivnosti za pomoč ljudem, ki so v stiski. Pomaga z denarnimi sredstvi (tudi 20 tisoč evrov v kakšnem letu), materialom in svojim časom. Tudi v pomoč beguncem, dodaja, se je vključil prek kluba Rotary International in osebno. Najpomembneje pa je po njegovem mnenju tole: »Največ lahko podjetniki naredimo z boljšim poslovanjem in zaposlovanjem tudi določenega števila beguncev. To je po mojem mnenju prava pomoč.«
