Na donatorski konferenci za pomoč sirskim beguncem, ki je bila 4. februarja v Londonu, je bil dosežen pomemben napredek. Toda dela je še veliko. Mednarodna skupnost se še vedno ne zaveda v celoti, kolikšna pomoč je dejansko potrebna, tako znotraj meja EU kot zunaj nje. Če želimo rešiti begunsko krizo, moramo zato sprejeti novo paradigmo in pri tem bolje izkoristiti - v velikem delu neizkoriščeno - bonitetno oceno AAA, ki jo kot posojilojemalka uživa EU.
Čas je, da preskromne vsote denarja, ki jih s težavo zbiramo leto za letom, zamenja »financiranje z naskokom«. Takojšnja poraba denarja bi bila namreč veliko bolj učinkovita, kot če bi enako vsoto porabili v več letih. Z zgoščenim začetnim financiranjem bi se lahko uspešneje lotili odprave najbolj nevarnih posledic krize, kot so protipriseljensko razpoloženje v sprejemnih državah in malodušje med begunci ter njihova marginalizacija. Z zajetnimi začetnimi naložbami bi dosegli, da gospodarske, politične in družbene silnice ne bi krepile ksenofobije in nezadovoljstva, temveč bi se preusmerile k zagotavljanju tvornih rezultatov, ki bi koristili beguncem in državam, ki bi jih sprejele.
»Financiranje z naskokom« so že večkrat uporabili pri programih imunizacije. Mednarodni mehanizem za financiranje imunizacije (IFFIM), ki si sposoja denar in svoje dolgove zavaruje s prihodnjimi prispevki držav v programe imunizacije, je v zadnjih letih zbral že na milijarde dolarjev in s tem zagotovil kar najhitrejšo mogočo uspešno izvedbo programov cepljenja. Dolgoročno je to bolj učinkovito kot poraba enake količine denarja v letnih obrokih. Zato je IFFIM prepričljiv precedenčni primer za zdajšnjo krizo.
Kadar smo priča nenadnemu velikemu navalu beguncev, ta lahko povzroči preplah, ki škodljivo vpliva na splošno javnost, oblasti in - najbolj uničujoče - na same begunce. S preplahom se poraja napačen občutek, da so begunci breme in nevarnost, posledica tega pa so dragi in brezplodni ukrepi, kot je postavljanje ograj in zidov ter zbiranje beguncev v taboriščih, kar spet povzroča nezadovoljstvo in brezup med begunci. Če bi svetovna skupnost to vprašanje reševala z zajetnimi zgoščenimi programi financiranja, bi bili splošna javnost in begunci pomirjeni.
Sicer pa je financiranje treba krepko povečati tako v Evropi kot v mejnih državah, kot so Jordanija, Libanon in Turčija. Nujno bi bilo treba vlagati v izboljšanje azilantske politike EU in njenega nadzora na mejah. V državah, ki mejijo na krizno območje, je treba denar nameniti za to, da se beguncem uradno zagotovijo možnosti za zaposlitev, zdravstvena oskrba in izobraževanje. Če se beguncem v teh državah zagotovi znosno življenje in ti vedo, da velja red pri pridobivanju dovoljenj za vstop v Evropo, bodo verjetno raje počakali, da pridejo na vrsto, kot da bi odhiteli v Evropo in preobremenili sistem. Podobno se bo z obvladovanjem begunske krize polegel tudi preplah med domačini in evropska javnost bo manj pripravljena podpirati protipriseljenske usmeritve.
Precedenčni primer bi bila lahko Jordanija. Država z 9,5 milijona prebivalcev daje zatočišče 2,9 milijona tujim državljanom, od tega je 1,265 milijona Sircev, ob tem pa se iz Sirije vanjo stekajo novi begunci, ki so morali svoje domove zapustiti zaradi ruskega bombardiranja. Zagotoviti je treba zajetno vnaprejšnjo neposredno finančno pomoč, razširiti trgovinske olajšave in omogočiti začasen odpis dolgov. Z uspešno izpeljanim načrtom za Jordanijo bi mednarodna skupnost dokazala, da je sposobna obvladati begunsko krizo, to pa bi odprlo vrata podobnim načrtom za druge mejne države, ki bi bili prilagojeni vsakemu primeru posebej, odvisno od razmer, ki tam vladajo.
Tu predlagana rešitev bi države članice EU stala več, kot si lahko privoščijo v okviru svojih zdajšnjih proračunov. V prihodnjih treh do petih letih bi morali vsako leto zbrati najmanj 40 milijard evrov - čeprav bi obvladovanje migracijske krize upravičevalo tudi večje zneske. Dejstvo je, da je bilo preskromno financiranje do zdaj glavna ovira za izvedbo učinkovitih programov v državah, ki mejijo na krizno območje, še zlasti v Turčiji. Medtem ko ima Nemčija za šest milijard evrov nerazdeljenega proračunskega presežka, v drugih državah EU preštevajo primanjkljaje. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble je že predlagal uvedbo evropskega davka na bencin, vendar bi bilo za to treba pridobiti soglasje vseh ali koalicijo voljnih.
To govori v prid preusmeritve k uporabi najvišje bonitetne ocene, ki jo kot posojilojemalka uživa EU in ki v velikem delu ostaja neizkoriščena. Migracijska kriza je eksistenčna grožnja za EU. EU razpada po šivih: sever nasprotuje jugu, vzhod zahodu. Kdaj bi bil torej boljši trenutek za to, da se izkoristi najvišja bonitetna ocena za EU, če ne v času, ko je ta v smrtni nevarnosti? Sicer pa to ne bi bilo prvič: vlade so že v preteklosti izdajale obveznice za reševanje nacionalnih kriznih razmer.
Izkoriščanje najvišje bonitetne ocene EU ima pred obdavčenjem porabe še to prednost, da bi zagotovilo prepotrebno spodbudo za evropsko gospodarstvo. Omenjene vsote so namreč dovolj visoke, da so pomembne tudi z makroekonomskega vidika, še zlasti, ker bi jih porabili tako rekoč takoj in bi imele multiplikacijski učinek. Rastoče gospodarstvo bi tudi precej bolj olajšalo sprejemanje priseljencev, tako beguncev kot ekonomskih migrantov. »Financiranje z naskokom« je skratka pobuda, ki bi koristila vsem in jo je treba nujno uresničiti.
George Soros je predsednik organizacije Soros Fund Management in Fundacij za odprto družbo.
© Project Syndicate
Komentarji izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.
