Zmaga gibanja »Boj za 15 $« v ZDA in sprejetje zakona, po katerem morajo delodajalci v Veliki Britaniji od 1. aprila delavcem plačati vsaj 7,20 funta na uro, kar je skoraj 10 odstotkov več kot doslej, sta vnovič sprožila debato o minimalni plači. Tudi ta bolj ali manj teče v okviru vedno navzoče »vojne« med tistimi, ki za vse družbenoekonomske težave krivijo »državo« (oziroma regulacijo), in tistimi, ki te težave vidijo v okviru premajhne oziroma napačne regulacije.
Teza prvih, dobro znana tudi v Sloveniji, je, da minimalna plača škodi vsem, najbolj pa tistim, ki za svoje delo prejemajo najnižje plačilo, in tistim, ki so brez dela. Logika je razmeroma preprosta - zakonsko določena spodnja meja vzpostavlja togost, ki po eni strani zmanjšuje konkurenčnost države v smislu privabljanja tujih naložb (in ustvarjanja novih delovnih mest), po drugi pa konkurenčnost delodajalcev, saj jim omejuje možnosti odzivanja na (nestabilno) makroekonomsko realnost. To posledično privede do odpuščanj, pripomore pa tudi k širjenju negotovih oblik dela in sive ekonomije ter manjšemu interesu za (dodatno) zaposlovanje. Minimalna plača namreč ne ogroža le preživetja podjetja, ampak zmanjšuje tudi njegov investicijski potencial (in investicijski potencial celotne ekonomije), saj se nove naložbe, s tem pa tudi nova delovna mesta, napajajo (tudi) iz ustvarjenih presežkov, ki so seveda manjši ob višjih stroških dela.
Zapisano se v okviru slovenske realnosti jasno zrcali v kolumni »Ukinimo minimalno plačo«, ki jo zapiše nekdanji finančni minister Janez Šušteršič, pa tudi v zapisu GZS, ki je ob predlogu sprememb zakona o minimalni plači iz leta 2015 izjavil, da bo zaradi »dviga bruto minimalne plače ogroženih vrsta delovnih mest v panogah z nižjo dodano vrednostjo na zaposlenega, ki hkrati tekmujejo na globalnem trgu«.
Zagovorniki (dviga) minimalne plače imajo z izrečenim več težav. Najprej so tu izkušnje, ki ne kažejo, da bi se omenjena logika vedno uresničila. Tako je na primer Financial Times pred časom zapisal, da je Veliki Britaniji in Nemčiji kljub postopnemu zviševanju minimalne plače uspelo ohraniti nizko brezposelnost. Da povezava med institutom minimalne plače in brezposelnostjo ni »univerzalni zakon«, kažejo tudi različne znanstvene študije. Ekonomista David Card in Alan B. Krueger sta v svoji knjigi iz leta 1995 »Miti in merjenje: nova ekonomika minimalne plače« ugotovila, da dvig minimalne plače v New Jerseyju in Kaliforniji ni pripeljal do višjih stopenj brezposelnosti. Do podobnih sklepov so v študiji »Ali minimalna plača v Veliki Britaniji zmanjšuje zaposlenost - rezultati metaregresijske analize« iz leta 2014 prišli tudi ekonomisti Megan de Linde Leonard, T. D. Stanley in Hristos Doucouliagos. Še več, Stanley in Doucouliagos sta v študiji iz leta 2009 »Pristranost objav v okviru raziskav o minimalni plači« nakazala, da je ideja o resničnosti obstoja pozitivne povezanosti med minimalno plačo in dvigom brezposelnosti posledica zavestnega ignoriranja mnogih študij, ki tovrstne povezave niso dokazale.
Dejstvo, da so razmerja med zaposlenostjo in minimalno plačo (pa tudi med minimalno plačo, širjenjem negotovih oblik dela in sivo ekonomijo) bolj zapletena, kot bi jih nekateri radi prikazali, pa ni edini argument zagovornikov minimalne plače. Zakonsko določeno minimalno plačilo za opravljeno delo vidijo predvsem v funkciji obrambe pred tako imenovano dirko proti dnu, ki smo ji na primer priča na področju davkov. Gre za obrambo pred nadaljnjo erozijo socialne in ekonomske varnosti najšibkejših, za zahtevo po dostojnem življenju delavstva in pravični delitvi ustvarjenega (med delom in kapitalom), za katero se ne verjame, da jo je mogoče realizirati v okviru deregulacijskih politik. Na podlagi različnih statistik je namreč mogoče oblikovati precej močan argument, da je prav uvajanje teh politik povzročilo erozijo srednjega sloja, pripeljalo do pojava »revnih delavcev«, pretrgalo vez med rastjo produktivnosti in rastjo plač, okrepilo razredno polarizacijo ter spremenilo razmerje med delom in kapitalom. Poročilo OECD »Delež dela v državah G-20« iz leta 2015 namreč pokaže, da se je delež dela v okviru tako imenovane funkcijske distribucije v obdobju 1980-2011 vsako leto zmanjšal za okoli 0,3 odstotka, na slabši položaj dela v primerjavi s kapitalom pa je mogoče sklepati tudi v okviru povprečnih implicitnih davčnih stopenj - po podatkih Eurostata iz leta 2012 je bilo delo v državah EU-27 v povprečju obremenjeno s 34 odstotki, kapital pa s 24 odstotki. Vloge davčnih oaz, pripadajočih »davčnih optimizacij« in davčne tekme med državami, ki se kaže tudi v nižanju davka od dohodkov pravnih oseb, pri tem ni mogoče prezreti. Davek od dohodka pravnih oseb se je v EU-28 v obdobju 1996-2015 znižal s 35 na 22,8 odstotka (Eurostat). Vse to ne le da prazni državne proračune, ki se srečujejo z vse večjimi zahtevami (infrastruktura, zdravje, izobraževanje, varnost), ampak tudi onemogoča, da bi se zmanjšale obremenitve dela oziroma porabe.
Argument zagovornikov minimalne plače je torej mogoče povzeti tako, da institut minimalne plače sicer lahko negativno vpliva na konkurenčnost, zaposlenost, naložbe ..., a je uresničitev tega negativnega scenarija neločljivo povezana s sestavo dereguliranega, globalnega kapitalizma, ki se je vzpostavila v okviru zadnjih dveh, treh desetletij. Z drugimi besedami, »teza«, da dvig minimalne plače (ali dvig davkov) ogroža konkurenčnost in delovna mesta, se lahko uresniči prav zato, ker je deregulacija pripeljala do »boja vseh proti vsem« v okviru popolnoma različnih socialnih in delovnopravnih ureditev. Zaradi česar potrebujemo več, ne pa manj regulacije.
Nasprotniki minimalne plače ob tem seveda hitijo z naštevanjem držav, ki minimalne plače ne poznajo, pa prebivalci v njih kljub temu živijo dobro. Dejstvo, da teorija »enega faktorja« nikoli ne pojasni tako kompleksnega pojava, kot je »dobro življenje«, jih praviloma ne zanima. Tako kot ne problematičnost vseh prej poudarjenih statistik v smislu njihove povezanosti z zdravjem ljudi, s socialnim konfliktom in vzponom populizma, ki praviloma vodi do vojne. Kar je pričakovano, saj v njihovo optiko nenehno vstopa zagovarjanje »naravnosti« socialnega darvinizma (preživetje najbolje prilagojenih in najmočnejših), ki se legitimira v luči glavnega gonila napredka. Vera v mite »o enakih možnostih za vse« in »plimi, ki dvigne vse ladje«, v to, da je »bolje biti izkoriščan kot lačen« (kar je glede na to, da nekaj desetin ljudi obvladuje toliko premoženja kot polovica svetovnega prebivalstva, popolnoma deplasirano), jim pri racionalizaciji zdajšnjega položaja zgolj pomaga.
Za konec pa le še tole - podjetja, ki v ZDA ponujajo hitro pripravljeno hrano, niso nasprotovala dvigu minimalne plače zato, ker si tega dviga ne bi mogla privoščiti. Amazon v Nemčiji ne izplačuje minimalne plače zato, ker bi sicer podjetje propadlo. Apple, Ikea, Starbucks, razni sami in ize login ne »bežijo« v davčne oaze zato, ker v primeru plačila davkov po stopnji, ki velja za vse »navadne smrtnike«, ne bi preživeli sami ali njihova podjetja. Gre preprosto za izrabo možnosti, ki so na voljo. Kar je seveda popolnoma legitimno, a se je ob analizi družbenih stroškov, ki zaradi izrabe teh možnosti nastajajo, smiselno vprašati, ali ni tovrstne prakse treba regulirati. Tudi tako, da se zakonsko zagotovi plačilo (in pogoji), ki omogoča(jo) človeku dostojno življenje. Tu in povsod drugje. Glede na zdajšnje bogastvo je to bolj kot kdaj prej zgolj in samo stvar interesa.
