Potem ko so kulturniki iz različnih razlogov že nekajkrat pozivali k odstopu ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar, a pri predsedniku vlade Miru Cerarju naleteli na gluha ušesa, se jo je zdaj premier zares odločil odžagati. A ne bo šlo zlepa: njegov poziv k odstopu je zavrnila, odločiti bo moral torej državni zbor na majskem zasedanju.
Karkoli o njej že misli kulturniška srenja, ministrici ni mogoče očitati, da na svojem položaju deluje (ali je delovala) po liniji najmanjšega odpora. Na državne položaje v kulturi je nastavila nove ljudi (in si nakopala srd dela kulturniške srenje, ki so njenim izbrancem očitali nekompetentnost). Sporekla se je z nekdanjim direktorjem Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) Mihom Turšičem, ki je najprej z gladovno stavko, kot je kazalo sprva, izsilil povečanje državnih sredstev za ta center, a je naposled iz spora (v katerem je Turšiču očitala neaktivnost pri pridobivanju sredstev na podlagi lastnih projektov in nenamensko porabo sredstev) na koncu nekako prišla kot zmagovalka: novembra lani je namreč proračunska inšpekcija potrdila Turšičevo nenamensko porabo, nedolgo zatem pa je odstopil kot direktor, sicer, kot se je izrazil, iz protesta zaradi nereševanja težav KSEVT.
Ministrica si je nemalo hude krvi prislužila tudi z uvajanjem obveznih kvot slovenske glasbe v radijskih programih.
Potem ko se je premier Cerar dozdajšnjim pozivom k njenemu odstopu upiral ali je ob njih vsaj skomigal, se je zdaj odločil udariti po mizi zaradi zadeve, ki jo nepoučeni opazovalec v mislih na prvi pogled še najmanj povezuje s kulturo. Uprla se je namreč dve leti staremu vladnemu sklepu, da bi Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija, ki sodi pod ministrstvo za kulturo, moral skrbeti za črpanje voda iz opuščenega idrijskega rudnika, češ da kulturno ministrstvo »ni pristojno za rudarjenje«.