V četrtek, 23. junija, dopoldne, ko sva se z možem odpravljala na naše 15 minut oddaljeno volišče, se je odprlo nebo, začelo je deževati in grmeti. V Britaniji imam volilno pravico in volit bi šla tudi, če bi padale ošpičene prekle. Da evropski referendum vsem ni tako pomemben, sem pomislila, ko sva prišla na popolnoma prazno volišče. Tako prazno, da sva noter prinesla najinega kužka, pa nihče ni privzdignil obrvi. V redu, marsikdo je v službi, a vseeno ‒ edina? Po brexitski predvolilni kampanji, zlasti po zelo odmevnem umoru laburistične poslanke Jo Cox, bi pričakovala vsaj manjšo vrsto. Uradnik je vzel najini vabili na glasovanje in ju hotel vreči v škatlo za reciklažo, a sem ju vzela nazaj. Ne glasujem vsak dan na referendumu o tem, ali naj država ostane v EU ali ne.
Zvečer sem do polnoči po televiziji spremljala rezultate. Razglasitev izidov z večjih volišč je malce spominjala na evrovizijsko glasovanje: gledalci imamo premor, med katerim nas zabavajo plesalci, voditelji pa gredo pogledat, kaj se dogaja v zakulisju, v »zeleni sobi«. Ko sem šla spat, je vodil tabor za nadaljnje članstvo v EU. Nigel Farage se je klovnovsko smehljal. Vse je bilo precej sproščeno.
V petek zgodaj zjutraj sem se zbudila v drugačen svet. Neizmernega šoka ob prvem stavku radijskih poročil ni odpravilo ne mežikanje, ne mencanje oči, ne nejeverno kimanje. Britanija se je zbujala ‒ ali pa je bedela vso noč ‒ po doslej najpomembnejši odločitvi v svoji povojni zgodovini: glasovala je za izstop iz EU. Kako da niti za sekundo nisem verjela, da bi lahko zmagali brexitovci? Malo za tem sem gledala, kako je premier Cameron na TV sprejel izid kot voljo ljudstva in napovedal odstop.
Zunaj je bil lep, a neverjetno tih dan. Pred galerijo, v kateri delam ob petkih, ponavadi manjša množica že čaka, da odklenemo vrata. Tokrat ni bilo nikogar. Notri je angleška sodelavka s severnoirskim kolegom vznemirjeno komentirala v celoti prebedeno noč. To je bil prvi referendum, na katerem je kdaj glasovala ‒ in do konca je spremljala izide. Nikoli ni verjela v politično unijo, v skupni trg že-že. Za Britanijo bi moralo biti možno nekakšno pridruženo članstvo, zdaj pa tole! Severnoirski kolega je govoril o tem, kako njegova družina pričakuje spet združeno Irsko, saj Belfast noče, da bi postali zunanja meja Evropske unije. Škotska pa da se bo pa tako in tako odcepila, saj ni zato ostala v Veliki Britaniji, da bi si onemogočila dostop do EU. Ko sta govorila o vzhodni Evropi, sta utišala glas.
S špansko sodelavko sva molče poslušali. Že četrt stoletja živim v Britaniji in imam britansko državljanstvo. Marsikaj sem počela in dosegla v tej državi, a sem se tokrat počutila izpostavljeno. Španka, ki je v Londonu že 14 let, nima britanskega državljanstva, pred kratkim pa je v galeriji postala pripravnica v službi, ki si jo je vedno želela. Kako trdno je zdaj vse to? Čez nekaj ur mi je povedala, da ni prepričana, ali hoče še živeti v Britaniji. »Če nekje nisem zaželena, grem!« je rekla z jeznim glasom in trditev podkrepila s profano kretnjo. Obe sva ugotavljali, da naju še nikoli ni toliko ljudi vprašalo, od kod sva, čeprav sva tu že dolgo in angleško govoriva brez močnih tujih naglasov. David Cameron je resda dejal, da v bližnji prihodnosti ne bo nobenih sprememb za tiste iz EU, ki so že v Britaniji, niti za Britance, ki živijo v državah EU, a kdo mu še kaj verjame?
Nekateri se med prvim poreferendumskim potresnim sunkom niso upali priznati, da so glasovali za izstop, ob kozarcu vina po delovniku pa jim je to le ušlo z jezika. Presenetila sta me Angleža, ki sta glasovala za brexit, čeprav sta njuni partnerki iz držav EU, tja hodijo na počitnice in se nameravajo tja nekoč celo preseliti.
Za izstop je glasoval tudi prijeten angleški par, lastnika psičke, ki jo obožuje moj kuža, s katerima sem preživela marsikatero prijetno urico v parku in kavarni. Po brexitu so naši prijetni pomenki med jutranjim pasjim sprehodom manj sproščeni. Šlo jima je za suverenost nacionalne države, sta pojasnila, za neodvisnost britanskega parlamenta. Na koncu debate pa smo trdo pristali pri turški restavraciji blizu njune hiše, pred katero se zvečer zbirajo moški iz Turčije, tudi Romunije in Bolgarije, pa temnejši obrazi, za katere ne vem, kam bi jih postavila. Od zunaj skozi šipo gledajo velikansko televizijo v restavraciji in se pogovarjajo v jezikih, ki jih ne prepoznam. Nasproti, čez cesto, je angleški pub, a ta dva svetova se ne mešata in lahko bi bila na različnih planetih. Po referendumu je pred lokalom bolj tiho.
Čisto vsi niso imeli slepe pege pri napovedovanju izida. Prijateljica Angležinja, ki službeno potuje po vsej državi, pravi, da je vedela, da bodo zmagali tisti, ki hočejo zapustiti EU. Njen fant je Grk, ki je v Britanijo prišel pred petimi leti in dela v velikem mednarodnem podjetju. V katero smer bo šlo njuno razmerje, bo zdaj odvisno predvsem od britanske politike. Ko sta šla na počitnice na otok Isle of Wight v Rokavskem prelivu, sta videla, da so bili tam vsi privrženci izstopa. Tri dni pred referendumom je bila v Yorkshiru, kjer je obiskovala poslovne partnerje po vsej grofiji. Ljudje tam so komaj čakali, da bi lahko glasovali za izstop iz EU. Glavni vzrok so bili priseljenci. V Yorkshiru je ponekod videla manjše kraje, ki so popolnoma preplavljeni s prišleki iz Romunije, Bolgarije, Poljske. Njihove trgovine, lokali, otroci v vrtcih in šolah, bolniki v ambulantah, vse to je ohromilo nepripravljene lokalne storitve. Videli so, da se stara družinska špecerija zapira, ker so tik ob njej odprli cenejšo, poljsko. Da o grozi pred možnostjo turškega članstva v EU ne govorimo, kot tudi ne o calaijski »džungli«. Prepričani so, da Britanija Uniji plačuje velikanske vsote denarja, za kar nazaj dobi bore malo. Zdi se, da se nihče ni potrudil za to, da bi bili bolje obveščeni, kar kaže, kako odmaknjen je v resnici London od preostalih delov Britanije.
Soseda Italijanka dela za mednarodno založbo. Zaposlujejo veliko ljudi iz vzhodne Evrope. »Zelo negotovi se počutimo vsi, tako podjetje kot zaposleni,« pravi. V službi zdaj v glavnem preračunava vrednosti valut in razmišlja, v kateri kupovati material. Tako in tako se je nameravala vrniti v Italijo, to jo je samo še spodbudilo: »Zaposlovanje na Otoku se bo skoraj gotovo spremenilo, pravi. Vse se bo podražilo ‒ počitnice, gorivo in hrana. Trg delovne sile in zaščita pravic delavcev bosta manjša.«
Po objavi rezultatov v petek so bile vse oči uprte v najvidnejšega zagovornika brexita, nekdanjega londonskega župana, konservativca Borisa Johnsona. A njegovemu vedno samozadovoljnemu nasmešku in pogledu arogantnega, porednega fanta se je pridružilo še nekaj ‒ pridih panike v smislu: »Mi je res uspelo? Kaj zdaj?« Izkazalo se je, da tako kot njegov brexitovski kolega, konservativni pravosodni minister Michael Gove, pravzaprav nima načrta za »življenje po četrtku«. Napisi na rdečih londonskih avtobusih so z velikimi črkami pozivali k izstopu, češ da članstvo v EU Britanijo vsak teden stane 350 milijonov funtov, kar bi bilo bolje vložiti v državno zdravstvo. Kaj zdaj, ko ne bo več izgovorov za zagotovitev te obljubljene podpore, nadzora na mejah in drugega, kar so obljubljali pred referendumom?
Volilo je le 38 odstotkov mladih med 18. in 25. letom starosti. Večinoma so volili upokojenci, ki jih zapiranje delovnih mest ne bo prizadelo. V radijski oddaji BBC, ki jo poslušam, mladenič pravi, da bi tokrat starejši morali ostati doma in ne glasovati. Gre za prihodnost Britanije, ne za njeno preteklost. Upokojenec mu ugovarja, da je za izstop iz EU glasoval »za dobro mladih«, pa da lahko glasuje, kakor hoče. Drugi mladenič s severa Anglije pravi, da je skupaj s prijatelji »tako za šalo« glasoval za odhod iz EU. Prepričani so bili, da bodo preglasovani in da je vseeno, kako volijo. Zdaj so v šoku in žalujejo. Neumnost? Neobveščenost? Oboje?
Zdaj se vse glasneje oglašajo tisti, ki jih bo tak rezultat konkretno prizadel: britanska podjetja, ki najemajo tuje delavce in ne vedo, ali bo to po novem sploh še dovoljeno, znanstveniki, ki ne bodo imeli dostopa do evropskih skladov, Britanci, ki živijo na tujem, tuje družine, ki že živijo v Britaniji in ne vedo, ali bodo lahko ostale, pravniki, ki opozarjajo, da je britanski sistem tako prepleten z evropskim, da bodo po ločitvi ostale velikanske pravne luknje. Popoln kolaps laburistične stranke pod vodstvom Jeremyja Corbyna je kot prispodoba trenutnega stanja v vsej Britaniji. Nekateri podpisujejo peticije levo in desno - za odcepitev ali vsaj poseben status Londona, za novi referendum, za ureditev posebnih stikov z EU ... Realnost izstopa postaja z vsakim dnem bolj očitna, a vse manj jasna.
Komentarji izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.
