Za kopastim Nanosom, v deželi burje in sonca, se na 310 kvadratnih kilometrih razteza rajska Vipavska dolina. V njej je pomlad daljša, zato tam uspevajo trta in sredozemski sadeži. Skoznjo teče reka Vipava, ki ima kot edina reka v Evropi deltast izvir. Srce doline je naselje Vipava, ki ima številne mostove ter prekrasne gradove in dvorce, med katerimi izstopata grad Rihemberk in dvorec Zemono. Dovolj razlogov torej, da poletni popotnik na poti na slovensko obalo ali z nje zavije v to dolino.
Most za mostom
Spodobi se najprej ustaviti v središču doline, Vipavi. Prvi prebivalci tega naselja so bili Kelti, o čemer priča tudi ime, saj beseda Vipava v keltskem jeziku pomeni dolina pod skalami. Zgodovina tega kraja je bogata, kar je očitno že na prvi pogled, saj je okolica posejana z gradovi, kjer so živele številne plemiške družine, zadnja izmed njih je bila rodbina Lanthieri. Njihova mogočna graščina te tudi pozdravi ob prihodu v središče Vipave. Kot mi pove zapis na njenem portalu, je bila pod vplivom beneške arhitekture zgrajena okoli leta 1659, potem ko je po poroki z zadnjo potomko plemiške družine Baumkircher posest prešla v last Lanthierijevih. Leta 1762 je bila predelana v podeželski dvorec, pred njim pa je bil zasnovan čudovit park s kipi puttov, baročnih dečkov. Kipov danes v parku ni več, je pa še vedno v njem prijetno posedeti. Med prvo svetovno vojno je bila v graščini poljska bolnišnica, po drugi svetovni vojni Kulturni dom jugoslovanske vojske, danes pa je last Občine Vipava in v njej deluje Visoka šola za vinarstvo in vinogradništvo.
Reka mnogoterih izvirov
Mimo graščine Lanthierijev, le nekaj korakov od Glavnega trga Vipave, kjer stoji spomenik padlim borcem NOB in je delo arhitekta Jožeta Plečnika, pa pot pripelje do enega izmed številnih izvirov reke Vipave, zaradi katerih so prebivalci zgradili 25 mostov; najimenitnejši in najstarejši je prav most za Lanthierijevo graščino. Tudi dva glavna izvira Vipave, Podfarovž in Podskala, sta za graščino, tam mi informativna tabla pove, da je stalnih izvirov sedem, vsa ta kraška voda pa izvira ob zahodnem vznožju Nanosa in skozi večje razpoke in luknje privre na dan ter ustvari reko Vipavo. Temperatura vode je stalna, med 8,5 in 10 stopinjami, zato se je v poletnem času prav prijetno sprehajati ob njej in vsaj namočiti noge. Ti prav posebni izviri Vipave so tudi zavarovani kot naravni spomenik.
Od gradu do sarkofaga
Od izvirov se odpravim le za vogal, do ostanka gradu Tabor oziroma Baumkircherjevega turna. Ob tem me v ozadju kot senca spremlja še Stari grad, ki ga danes zastopajo le še slikovite razvaline na strmem hribu. Stari grad je bil zgrajen v 12. stoletju in je pogosto menjal lastnike, vse od oglejskega patriarha, rodbine Habsburžanov, Herbersteinov in Lanthierijev, dokler v 17. stoletju ni bil opuščen in je začel propadati. Zob časa je na njem dobro viden, zato pa sta toliko bolje ohranjena grad Baumkircherjev turn oziroma vsaj njegov obrambni stolp in del obzidja, ki je bil zgrajen v poznem srednjem veku. Ime je dobil po enem izmed lastnikov, Viljemu Baumkircherju. Zanimivo je, da je grad pozneje, v času turških vpadov, ko so Vipavci trg obdali z obzidjem in jarki, postal del protiturškega tabora z imenom Tabor. In kot da Vipava ne bi imela že dovolj svoje zgodovine, je leta 1845 Anton Lavrin iz Egipta pripeljal več kot 4.500 let stara sarkofaga, dva izmed le šestih v Evropi, ki danes počivata na vipavskem pokopališču, nedaleč stran od Tabora.
Dvorec Zemono za romantike
Iz središča Vipave nadaljujem pot nekaj kilometrov stran, do Lanthierijeve vile Belvedere na Zemonu, ki je ime dobila po čudovitem razgledu, še posebej pa je poznana po organizaciji porok in dobri kulinariki. O zgodovini same vile ni prav veliko znanega, saj so starejši dokumenti zgoreli v požaru, poleg tega pa je ta vila uporabljena kot vinska klet in prostor za zabave, in ne kot sedež posesti Lanthierijevih. Stavba je zato po funkciji in obliki nekaj posebnega in velja za izjemen primer poznorenesančnega dvorca. Na freskah v dvorani in sobah so upodobljeni različni motivi, od grbov plemiških družin, figuralnih motivov iz Stare zaveze do vrtne arhitekture, poročna dvorana pa daje vtis pravega vrtnega paviljona s pogledom na cvetoči vrt. Skupaj z idilično lokacijo in dih jemajočimi razgledi na trte Vipavske doline je dvorec Zemono res pisan na kožo romantikom. Piko na i pa daje ena izmed najboljših slovenskih restavracij, Gostilna pri Lojzetu, v kletnih prostorih dvorca.
Slovo od Rifenberka
Romantikom bo prav gotovo všeč tudi grad Rihemberk nad krajem Branik v občini Nova Gorica. Zanj se splača podaljšati pot iz Vipavske doline. Že en sam pogled nanj ti pove, da gre za enega najbolj slikovitih slovenskih gradov. Je največji in najstarejši grad na Primorskem, saj je kot utrdba že v prazgodovini varoval dostop na kraško planoto in na morje ter nadziral promet po Vipavski dolini. Prvič je bil omenjen leta 1230, kot njegovi prvi posestniki pa se omenjajo vitezi Rihemberški. Po številnih lastnikih so gradu dokončno podobo dali Lanthieriji. V njem je nekaj časa bival pesnik Simon Gregorčič, ki je gradu celo posvetil pesem Slovo od Rifenberka. Ker je grad med drugo svetovno vojno pogorel in obnovitvena dela potekajo še danes, žal ogled notranjosti ni mogoč, a nič zato, saj je tudi od zunaj prav impresiven.
V vinogradu
Vipavska dolina bo navdušila tudi tiste, ki radi uživajo v dobri žlahtni kapljici. Vipavski vinorodni okoliš se namreč ponaša s kar dva tisoč hektarji vinogradov in je zaradi ugodnega podnebja in tal eno izmed najbolj rodovitnih slovenskih vinorodnih območij. Ni čudno, da je vipavska vina opeval že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Odlična se da pokusiti v vaseh Potoče, Šmarje, Brje in Zavino, kjer je nujna pokušnja dveh pristnih vipavskih vin, zelena in pinele. Pa na zdravje!
Foto: Saša Suhadolnik
