John Hanke je imel v svoji nekdanji pisarni v Googlu, iz katere se je ponujal razgled na obalo San Francisca, police lepo založene z igrami. Računalniškimi, kot se spodobi za nekoga, ki je obseden s tehnologijo, a tudi čisto pravimi staromodnimi namiznimi igrami. Najbolj znane med njimi so bile Riziko, Naseljenci otoka Catan in Stratego. Cilj je pri vseh treh preprost: zavladati svetu.Danes se 49-letnik z na čelo padajočimi lasmi lahko zlekne v svoj nov pisarniški stol nekaj stavb niže vzdolž nabrežja Embarcadero in položi noge na mizo. Za glavnega direktorja in ustanovitelja digitalnega zagonskega podjetja Niantic, ki je ustvarilo fenomen z imenom Pokémon Go, je osvojitev sveta odkljukana.
Donosna in nevarna igra
Peščici bralcev, ki še ne poznajo omenjene igre na pametnih telefonih, povejmo na kratko, da ta od uporabnikov zahteva, da hodijo po ulicah in lovijo ter ujamejo narisane pošasti, ki se na njihovih telefonih pojavljajo na povsem stvarnih krajih. Pokémon Go je v prvem tednu po prihodu na trg postal z desetimi milijoni prenosov na naprave najhitreje rastoča igra na mobilnih telefonih do zdaj. Ta številka se je ob koncu julija povzpela že na 30 milijonov – in se še povečuje. Nintendo, japonski izdelovalec iger, ki ima v Nianticu neznano velik lastniški delež in je lastnik tretjine franšize Pokémon, je v enem samem tednu več kot podvojil svojo tržno vrednost – na približno 37 milijard evrov. Policija je po prihodu igre na trg začela opozarjati na voznike, ki se zaletavajo med njenim igranjem, in pešce, ki skačejo na prometne ceste. V Veliki Britaniji so reševalci prejemali klice za pomoč najstnikom, ki so med zasledovanjem redkih likov iz navidezne resničnosti padli čez železniške tračnice ali v jame ter celo jezero. Zaradi milijonov igralcev, ki so igro igrali hkrati, so se sesuvali strežniki, politiki pa so izražali zaskrbljenost, da bo igra požrla preveč razpoložljivega prenosa podatkov na mobilne telefone. V Savdski Arabiji so višji kleriki celo izrekli fatvo za uporabnike in igro razglasili za »neislamsko«.
Japonski oče malih pošasti
Sicer pa je to zgodba o uspehu, katere korenine segajo do dveh zelo različnih si mož. Prvi je po svojem samotarstvu znan japonski računalniški razvijalec Satoši Tadžiri, ki je Pokémon ustvaril leta 1990 in ga trgu ponudil na igralni konzoli Nintendo Game Boy. Iz tega je nastala orjaška igralna, televizijska in filmska franšiza – ki je bila že pred zdajšnjo inkarnacijo ena od najuspešnejših iger vseh časov, prodanih v več kot 200 milijonih izvodov. V enem od svojih redkih pogovorov za medije je Tadžiri leta 1999 povedal, da se mu je zamisel zanjo porodila po tem, ko je kot otrok, odraščajoč v tokijskem predmestju Mačida, obsedeno lovil žuželke. »Veliko razmišljam o otrocih in o tem, kaj potrebujejo ter si želijo, da bi si s tem izboljšali življenje,« je dejal. Tadžiri, ki je zdaj star 50 let, se na Japonskem še vedno ukvarja s Pokémonom in mu kljub izčrpavajočemu urniku – 24 ur dela in 12 ur spanja – še vedno uspeva ohranjati deški videz. Njegovo premoženje je ocenjeno na 5,1 milijarde dolarjev, o tem, zakaj ga ne zanimata blišč slave oziroma zakaj se tako malo kaže v javnosti, pa še ni spregovoril. Je pa s svojo skrivnostnostjo seveda nadvse primeren simbol obsesije, ki je za igralce že kar vera.
Kako je ekscentrični vizionar zapustil Google in šel spet na svoje
John Hanke je v Silicijevi dolini več v javnosti, čeprav tudi sam ceni zasebnost. Je poročen in ima tri majhne otroke, skrbi pa za to, da se njegova družina ne znajde v središču pozornosti. O Hankeju, ki prihaja iz kraja Cross Plains v Teksasu, govorijo tisti, ki ga poznajo, kot o pravem vizionarju. Morda celo kot o naslednjem digitalnem podjetniku, ki stopa po poti ustanovitelja Appla Steva Jobsa. »John Hanke je absolutni genij,« pravi David Jones, edini britanski vlagatelj z deležem v Nianticu. Jones je bil lani novembra eden od peščice izbranih vlagateljev iz Silicijeve doline, ki so podprli podjetje, ko je to razpisalo prvi krog zbiranja sredstev. Čeprav noče govoriti o tem, kolikšen je bil njegov vložek ali kolikšen dobiček si obeta, dodaja: »S precejšnjo gotovostjo lahko rečemo, da bodo vsi vlagatelji dobro zaslužili.« Hanke je po njegovih besedah »vizionar, ki ne le, da ve, kam bo plula prihodnost, temveč tudi ustvarja stvari, ki bodo to prihodnost spremenile. Vsi imamo polna usta igre Pokémon Go, toda v resnici je bil pravkar ustvarjen povsem nov svet.« Hanke je po diplomi na teksaški univerzi delal za ameriško vlado v Mjanmaru, potem pa se vrnil in se na kalifornijski univerzi v Berkeleyju lotil študija MBA, kjer naj bi spoznal svojo ženo Holly. Na prelomu stoletja je ustanovil podjetje za digitalno kartografijo in satelitsko izdelavo zemljevidov Keyhole. Podjetje je za nerazkrito vsoto potem kupil Google in ga spremenil v prelomne Google Maps, ki so luč sveta ugledali leta 2005. Hanke je v Googlu ostal naslednjih deset let in v okviru tega zasnoval tudi Niantic, ki je neodvisno podjetje, v katero so 30 milijonov dolarjev vložili Pokémon, Google in Nintendo, postal oktobra 2015. Podjetje je ime dobilo po kitolovki, ki je v San Francisco prispela v 19. stoletju v času zlate mrzlice in zdaj počiva na morskem dnu. »Je eden tistih res bistrih ljudi, s katerimi se utegnete kar težko pogovarjati,« pravi Steve Peters, 55-letni oblikovalec, ki je s Hankejem delal v Nianticu pred njegovim razhodom z Googlom. »Takšnih je veliko genijev z inteligenčnim količnikom na ravni organizacije Mense. Ekscentričen je, v dobrem smislu.« Peters, ki se ni pridružil Nianticu po njegovemu razhodu z Googlom, pravi, da je precej zaposlenih postalo lastnikov delnic v Nianticu in sprejelo nižje plače in da bodo zato zdaj imeli velike dobičke. »John si želi, da bi ljudje šli ven. Vztraja pri viziji, da je svet čudovit kraj za to, da si v njem, ne za računalniškim zaslonom. To je zelo plemenito načelo.«
Močno orodje za privabljanje kupcev
Toda to plemenito načelo ni povsem nesporno, navsezadnje že zato, ker je jasno, da bi podjetja lahko igralce izrabljala prek oglaševanja. Hanke je v nedavnem pogovoru za The Financial Times dejal, da se bodo s »sponzoriranimi lokacijami«, h katerim bodo uporabnike lahko privabili narisani liki, odprli novi prihodkovni tokovi. Kot je še povedal za omenjeni časopis, obstaja poleg plačil znotraj same aplikacije »še drug sestavni del Nianticovega poslovnega modela, koncept sponzoriranih lokacij«, ko jim podjetja »plačajo za to, da postanejo lokacije v virtualni namizni igri – s predpostavko, da to poveča promet pešcev«. Na Japonskem so konec julija prestavili prihod igre na trg, ker so na medmrežje pricurljale podrobnosti o pogodbi s podjetjem McDonald's, po kateri naj bi tri tisoč restavracij na Japonskem spremenili v pokémonske telovadnice (zbirališča igralcev).
Zapletena tehnologija v ozadju
Tehnologija in notranja mehanika igre ostajata uganka celo za strokovnjake, kot je Frank Lantz, direktor Centra za igre na newyorški univerzi in eden od vodilnih akademikov na tem področju. Veliko igralcev igre Pokémon Go je denimo trdno prepričanih, da se v igri v parkih pojavlja travniški Pokémon, kot so na peščenih območjih ognjeni Pokémon in na industrijskih območjih električni Pokémon. Da bi bi bilo to mogoče, pravi Lantz, mora igra poleg Google Maps uporabljati še katero od drugih zbirk podatkov, pri čemer Pokémon Go temelji tudi na podatkih, zbranih prek prejšnje lokacijske igre, ki jo je Niantic trgu predstavil leta 2012 z imenom Ingress. »Ali sploh kdo ve, kdo je naredil to igro?« se sprašuje. »O svojem delu namreč ne govorijo. Ničesar ne povedo o tem, kaj je na njih vplivalo ali kje so iskali navdih, zato je to nemogoče vedeti.«
Zlivanje resničnega in izmišljenega sveta
Prekrivanje stvarnega sveta z izmišljenim ni nič novega. Toda Hanke in njegova ekipa so ta koncept popularizirali tako, da so se meje med njima v trenutku zabrisale. Profesor Steven Benford iz Laboratorija za prepleteno resničnost na notthinghamski univerzi še zdaleč ni edini, ki svetuje previdnost. »Obstaja namreč nevarnost, da povzročite motnje v vsakdanjem življenju.« Toda za zdaj resnični svet ostaja nekoliko manj resničen, Hankejeva ladja pa nas še naprej pelje v neoznačene vode.
© The Telegraph /The Interview People
