Kitajski predsednik Ši Džinping je ob koncu minulega leta izjavil, da si vlada ne bo za vsako ceno prizadevala doseči srednjeročnega cilja o 6,5-odstotni letni rasti BDP do leta 2020. Po mnenju opazovalcev je to pomemben odmik od sprejete politične usmeritve. Kot pojasnjujejo, politika s tem odgovarja na težave, ki sta jih povzročila pehanje za rastjo in predvsem bojazen, da postaja javni dolg prevelik. Po prvih ocenah je kitajski BDP lani zrasel za 6,7 odstotka, kar je za dve odstotni točki več kot predlanskim.
Predsednik Ši Džinping je o gospodarskih razmerah govoril na srečanju partijskih finančnih in gospodarskih voditeljev. Udeleženci posveta so se strinjali, da kitajsko gospodarstvo lahko ostane stabilno tudi ob nižjih stopnjah rasti, kot so jo predvideli partijski dokumenti, če bo na voljo dovolj zaposlitev. Po mnenju poznavalcev je to odsev strukturnih sprememb, v katerih izvozno gospodarstvo izgublja vlogo gonilne sile gospodarske rasti, prevzemajo pa jo storitve in domača poraba.
Druga težava je kitajski javni dolg, ki je dosegel že 270 odstotkov BDP. Na kitajsko prezadolženost že od lanske pomladi opozarja tudi Mednarodni denarni sklad in njegova izvršna direktorica Christine Lagarde je kitajski vladi priporočila, naj zniža ciljno rast na šest do 6,5 odstotka. Dodaten razlog za zaskrbljenost pa so negotove zunanje okoliščine, zlasti grožnje novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da bo zaostril trgovinske odnose s Kitajsko.
»Počasnejša srednjeročna rast bo omogočila lažje prilagajanje in zmanjšala tveganja ter bo tako okrepila dolgoročno gospodarsko zdravje,« je dejal Džu Čibing, glavni analitik pri družbi Boci International v Pekingu.
Ob vseh opisanih skrbeh je kitajsko gospodarstvo minulo leto končalo v dobri kondiciji, saj je indeks nabavnih menedžerjev (PMI) decembra dosegel 51,9 točke, kar je za točko več kot novembra in najvišja mesečna vrednost od januarja 2013. Indeks odseva ocene, da imajo podjetja zadosti naročil, vrednost nad 50 točk pa napoveduje gospodarsko rast.
