Gobe nas spominjajo na jesen, na gozd, na dež. Seveda, takrat je sezona gobarjenja, ki tudi pri nas še vedno ostaja zelo priljubljeno. Občasno si jih privoščimo še kot šampinjone na pici in žaru ali kot dodatek h kitajski hrani, sicer pa nanje do naslednjega poletja bolj ali manj pozabimo. A tehnologija, ki v zadnjih desetletjih tako močno spreminja naše življenje, je tudi na področju gob odprla številne možnosti za samooskrbo. Prednosti so številne: lahko jih pridelujemo vse leto, pri njih ni možnosti zastrupitve in vnosa težkih kovin ali radioaktivnih elementov, za gojenje lahko uporabimo odpadne surovine, nekatere vrste pa imajo poleg kulinaričnih tudi zdravilne prednosti.
Razvoj gojenja s sodobnimi tehnikami
»Začelo se je tako, da so postavili deblo ob gobo, nato so jih začeli gojiti z micelijem, vnesenim v sveže narezana debla, in na kompostu. Francozi so začeli gojiti šampinjone na kompostu, Kitajci pa šitake na deblih. V drugi polovici 20. stoletja se je gojenje gob močno razvilo zaradi sodobnih tehnik (sterilizacije, gojenja kultur micelija, žlahtnjenja …) ter zavedanja stroke in širše javnosti o dobrodelnih učinkih jedilnih in zdravilnih gob,« pojasnjuje Andrej Gregori, ki se z gojenjem gob ukvarja že več kot 15 let ter je iz gojenja in zdravilnih učinkovin gob tudi doktoriral. Pravi, da gojenje v manjših količinah zaradi široke ponudbe in nizkih cen na trgu ni donosno, tudi sicer se je na trgu težko uveljaviti. A je mogoče z gojenjem za lastne potrebe precej zmanjšati proračun gospodinjstva, sploh če so v njem ljubitelji te kulinarične posebnosti.
Kaj vse lahko vzgojimo doma
Čeprav (še) ne gre gojiti lisičk, jurčkov in drugih zemeljskih gniloživk, ki so z rastlinskimi koreninami pod zemljo povezane z naravno mrežo, je veliko tudi takih vrst, ki so primerne za domače gojenje. Pri nas najbolj znana vrsta so gotovo šampinjoni, ki sodijo med sekundarne gniloživke, od katerih je možno gojiti tudi strniščnice in lupinaste nožničarke. Gojiti pa je mogoče tudi več primarnih gniloživk, denimo ostrigarje, japonske nazobčanke ali šitake, uhljevke, zimske panjevke, mrežarje, pološčenke, strnjenke, bradovce in druge, prav tako pa tudi glive, kot so glavatci in mraznice. Sami si lahko doma pridelamo tudi zdravilne vrste, kot so Ganoderma lucidum, brazilski ali mandljevi kukmaki in številne psihoaktivne vrste s halucinogenimi in zdravilnimi učinki.
Ob primerni tehnologiji in v sterilnem okolju je mogoče začeti od osnovne stopnje procesa gojenja, to je izolacije gobje kulture in izdelave začetnih kultur – micelija, a je enostavneje priskrbeti si te kulture v vnaprej pripravljenih oblikah. Naslednja stopnja je priprava substrata, kar pomeni sterilizacijo in pasterizacijo, da se micelij ne okuži z zunanjimi klicami, katerih najpogostejši prenašalec je človek. Substrati za gojenje gob so lahko slama, žagovina, les, kompost ter odpadki živilske in lesnopredelovalne industrije. K sestavljenim substratom je treba dodati različne dodatke, kot so pšenica, sojina moka, koruzna moka, slama. Ti so hranilo, substrat pa mora vsebovati tudi od 50 do 70 odstotkov vode.
Na slami, v lesu in na kompostu
Pristopov, kako se lotiti gojenja, je več in so odvisni od vrste gob, ki jih želimo gojiti. Za gojenje na slami, ki je primerno za različne vrste ostrigarjev, je najboljša zdrava pšenična slama. »Slamo čez noč namočimo v vodi. Pri tem jo obtežimo, da ne splava na površje. Parimo jo eno uro in pol do dve uri ali namakamo v vroči vodi. Slamo nato ohladimo in zmešamo z micelijem. Z njo napolnimo črne vreče za smeti, ki jih naluknjamo. Nato inkubiramo in počakamo, da gobe prerasejo substrat,« je postopek opisal Gregori. Parjenje slame lahko opravimo kar z doma narejenim »kuhalnikom«, sestavljenim iz plinskega gorilnika in soda, kamor damo mokro slamo.
Prostor, kjer gojimo gobe, mora biti temen in vlažen, na primer klet, hlev, tunel, lahko pa tudi v iglastem gozdu, ker se manj izsušuje. Z nekaj iznajdljivosti je možno gobe na substratu vzgojiti tudi v kabini za tuširanje, čebru ali šotorčku, ki vzdržuje senco in vlažnost. Razširjeno je tudi gojenje šampinjonov na kompostu, pri čemer pa je treba kot vmesno plast uporabiti tudi krovno prst, da zadržuje vodo.
Gobe lahko pridelujemo tudi nekoliko bolj zamudno, a preprosto – v masivnem lesu. »Les mora biti od listavca, ne sme biti poškodovan ali trhel, saj potem v njem prebiva že druga gliva, ki bi omejila rast naše. Poleti ne sme biti star več kot teden ali dva, pozimi, sploh če je v snegu, pa lahko tudi nekaj mesecev. Dobro je, da je kos krajši in širši. Lahko ga nažagamo ali naluknjamo in potem v zareze oziroma luknjice vstavimo micelij,« svetuje Gregori. Za ta namen so priročni čepki z micelijem. Za takšno gojenje ne potrebujemo posebnega prostora, dovolj je senca na vrtu, kjer pa dež še pride skozi, da moči kos lesa. Tega je tudi dobro dvigniti na dve palčki, da ne gnije v blatu in da hkrati ni previsoko za roso in vlago, ki se dviguje s tal. Povprečni čas, da gobe zrastejo pri takem pristopu, je od pol do enega leta, pri šitakah pa lahko traja celo tri leta.
