Umrl je Janez Ajlec, ustanovitelj podjetja AJM, ki se ukvarja z okni in senčili. Eden najvidnejših slovenskih podjetnikov je bil premlad za smrt, štel je 70 let. Bil je eden tistih, ki jih krasijo lastnosti, ki se jim Slovenci povsem upravičeno priklonimo. Očetovski, trezen, odgovoren. Preprost, združevalen in podjeten. Zaradi ljudi njegovega kova nam gre v Sloveniji bolje, kot bi nam šlo sicer, brez njih bi v državi imeli še več zgodb, na katere ne moremo biti ponosni.
Ob misli na Janeza Ajleca mi um preskoči na lestvico občin, ki so jo pred kratkim sestavili kolegi z revije Moje finance in ki nam razkriva, kje v Sloveniji se najbolje živi. Slovenski kraji, kjer se živi bolje kot drugod, so lahko ponosni na karakterne značilnosti tamkajšnjih ljudi, ki so podobne preminulemu štajerskemu podjetniku.
Janez Ajlec je bil človek, ki je bil pragmatičen in v tem širok. Seveda je delal tudi zase in za svojo družino, a podjetje je na prvem mestu jemal kot odgovornost. Ljudje prepogosto mislijo, da je podjetništvo povezano predvsem z materialnimi dobrinami, a te pridejo pozneje, če sploh kdaj. Ne rečem, da je biti podjetnik izjemno težko, podjetje pač si, pravi podjetnik na vsakem koraku odgovorno misli na podjetje, ki je sestavek ljudi in odnosov, ki so v njem in ki ga obkrožajo.
Kot novinar in poslovnež sem srečal veliko ljudi v mnogih krajih. V glavnem poslovneže, velike in male, in tudi politike. Na teh potovanjih, tu mislim predvsem na našo domovino, sem odkril, da v bistvu obstajata dve Sloveniji. Ena je »to mi pripada Slovenija«, druga pa je »pusti me delati in ustvarjati Slovenija«. Prva mi ne diši preveč, drugo lahko samo spoštujem. V načelu je »pusti me delati in ustvarjati Slovenija« pragmatična, marljiva in človeška. Praviloma je te Slovenije več v nekoliko odmaknjenih dolinah in ravninah, prve je več v mestih. Prva je vzvišena in »naštudirana«, druga je preprosta, a v biti veliko bolj razgledana. Občina, v kateri se v Sloveniji najbolje živi, so Železniki, dolina, kamor sonce le redko posije. Kraj, v katerem so se ljudje znali zmeniti – in morda so pri tem razmeroma uspešni zato, ker so odmaknjeni in zato prve Slovenije ne zanimajo preveč – kamor stopi noga prve Slovenija, zemlja teže rodi. Potem pride Idrija (no, tu bi lahko bilo še bolje, če bi presegli globoke zamere), nato so tu gorenjske obrtno-podjetniške občine. Globalno Novo mesto. Vse te kraje druži to, da je v njih kar nekaj ljudi, ki jih krasijo vrline Janeza Ajleca. Te pa so predvsem to, da se je treba zmeniti, in to tako, da manj govoriš, več poslušaš in si ego polniš s tem, da daješ in ne da jemlješ – in s samim dejstvom, da daješ, v bistvu zadovoljen jemlješ.
Da, tudi v drugi Sloveniji so težave, tudi tam ne cvetijo samo rožice, še zdaleč ne, občasno zna biti tudi odljudna, a težave se poskušajo preseči tako, da jih obravnavaš neposredno, pošteno poveš sebi in drugim, kaj hočeš in misliš, da bi bilo dobro, ne filozofiraš tjavendan. Zmeniš se. In potem ukrepaš. Tako to počnejo v drugi Sloveniji, predvsem občinski politiki in podjetniki, poslovneži, direktorji, kulturniki, kmetje, vsi. In rezultati so. Razvoj, dolina, tovarna, trgovina, proizvodnja, kmetijstvo, nekaj turizma in gradbeništva, in če ta skupek »štima«, imaš lahko zdravje, mir, varnost, čistočo, kulturo in se vsaj približaš nekakšni idili. Kjer se ljudje ne znajo spoštljivo zmeniti, pa imaš večni razdor prve Slovenije. In kralje na Betajnovi.
Zaradi vrlin Janeza Ajleca je Slovenija bolj znosna, kot bi sicer bila. In dovolite mi, da napišem še to: Slovenci radi o sebi povemo, da je v nas polno »fovšije«. Mar res? Janez Ajlec, ob vsej svoji odgovornosti in skrbi, je znal tudi uživati. A v drugi Sloveniji mu tega niso zamerili oziroma sam tega nisem zaznal. Če Slovenec nekaj ustvari s svojo pametjo, delom, iznajdljivostjo in znanjem in če je z vsem tem ravnal odgovorno, bodo ljudje tudi na njegovo osebno bogastvo ponosni, saj si ga je prislužil. Ne bodo mu zamerili niti igranja golfa in prelepega avta. V prvi Sloveniji pa bi nadenj poskušali poslati inšpektorja.