Zgodnje jutro, vstopim v dnevno sobo in vprašam: »Hey Google, how’s my day looking?« (»Hej, Google, kakšen bo današnji dan?«, op. ur.) Drobna naprava v kotu sobe, Googlov pomočnik Home, začne žebrati dogodke, zapisane v mojem koledarju za današnji dan. Nadaljuje z vremensko napovedjo za Palo Alto v Kaliforniji, sončno bo, dežnika ne potrebujem. Prvi sestanek bo kmalu, oditi moram najpozneje čez pol ure, da še pravočasno prikolesarim v pisarno. Prijeten glas nato zamenja temo in v naslednjih minutah povzame pomembne novice, sveže objavljene v mojih najljubših medijih.
To je eno izmed najbolj priljubljenih vprašanj, ki jih Googlovemu pomočniku postavijo uporabniki. Zelo preprosto, a ima človek skorajda občutek, da se pogovarja z osebo, in ne s tehnološkim izdelkom. Google Home je le eden izmed glasovnih pomočnikov, podobne izdelke na ameriškem trgu ponujajo tudi Amazon, Apple in drugi. Te tehnologije lovijo enega izmed svetih gralov v računalništvu, ki se izmika že desetletja: realističen pogovor z računalnikom v naravnem jeziku. Ljudje smo že od zgodnjih dni avtomatizacije kompleksnih strojev želeli komunicirati z računalniki kot z resničnimi osebami, a tovrstne želje so še vedno predvsem navdih za znanstvenofantastične zgodbe in so še daleč stran od povprečne vsakdanjosti. Napredne tehnike za računsko procesiranje naravnega jezika so v zadnjih letih sicer omogočile skok naprej v umetni inteligenci, zaradi česar so računski pomočniki »pametnejši«, a še vedno omejeni v svojih zmožnostih.
Računalniški pomočniki bodisi glasovnega bodisi drugačnega tipa imajo priložnost, da izboljšajo kakovost življenja, naš vsakdan lahko naredijo bolj udoben in fleksibilen. To pomeni, da bi lahko več svojega časa posvetili kreativnim opravilom, ki prinašajo višjo dodano vrednost, namesto vsakodnevnim, včasih dolgočasnim ali celo morečim opravilom. Ko bodo pomočniki dobro delovali v vsakem okolju, se bomo počutili, kot da imamo »Star Trek komunikatorje« povsod v našem domu. In če bodo te naprave čedalje boljše, bo marsikdo želel imeti eno v vsaki sobi svojega doma – zares življenje v prihodnosti.
A vsaka medalja ima dve plati in treba je prisluhniti tudi drugi strani. Vzemimo za primer glasovnega pomočnika. Napravo aktiviramo tako, da izrečemo vnaprej predpisano frazo (na primer, pokličemo napravo po njenem imenu). Temu sledi vprašanje, na katero želimo odgovor (na primer: »Kdo je svetovni prvak v smuku?«), ali opis akcije, ki naj jo naprava izvede (na primer: »Zbudi me ob sedmi uri zjutraj.«). V trenutku, ko se naprava aktivira, začne pretakati naše besede v oblak in se ustavi v trenutku, ko končamo. V oblaku računski postopki prevedejo niz besed iz naravnega jezika v semantično strukturo, zgradijo odgovor na naše vprašanje in prevedejo odgovor nazaj v naravni jezik. Vse to se zgodi v le nekaj sekundah, zato ima uporabnik občutek, da se z glasovnim pomočnikom zares pogovarja. A da se naprava aktivira vsakokrat, ko jo pokličemo, mora v nekem smislu skenirati vse pogovore v prostoru. Le tako lahko naprava razpozna, kdaj želimo z njo komunicirati in kdaj se pogovarjamo s prijatelji. In čeprav se nekateri navdušujejo nad zmožnostjo komuniciranja z napravo kot z resnično osebo, so drugi zaskrbljeni nad vseprisotnostjo velikega brata v krasnem novem svetu.
Da bi bili računski pomočniki zares lahko v pomoč ljudem, je treba med seboj povezati veliko ogromnih podatkovnih baz in tudi mnogo manjših virov, ki vsebujejo občutljive informacije in razkrivajo življenje posameznika. Kako le naj pomočnik predlaga pravočasen odhod na letališče, če ne ve, kje ste in kam se odpravljate? Kako naj vam svetuje pri velikih nakupih, če ne ve, kolikšen nakup si lahko privoščite? In kako le naj vam predlaga športne dejavnosti, če nima pregleda nad vašim zdravstvenim stanjem? Zdi se, da gre tu za neizogiben konflikt med lagodjem, ki bi ga ponujal vsevedni pomočnik, in zasebnostjo, ki si jo želi posameznik ohraniti zase in svoje bližnje. Vmesna pot med obema skrajnostma je verjetno najprimernejša.
Komentarji izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.