Če diplomatski jezik začne izrinjati militantna retorika, je to razlog za skrb. Če sta pri tem udeležena politika kalibra ameriškega predsednika Donalda Trumpa in severnokorejskega voditelja Kim Jong Una, je zaskrbljenost toliko bolj upravičena. Vendar pa so države po svetu začele za oborožitev namenjati več že veliko prej, preden je ameriški državni sekretar Rex Tillerson sredi marca dal jasno vedeti, da je konec potrpljenja s Severno Korejo in njenim jedrskim orožjem. Od konca hladne vojne se svet še ni tako oboroževal, kot se v zadnjih petih letih, mednarodna trgovina z orožjem se je povečala skoraj za desetino. Deloma je vbrizgavanje več denarja v obrambne sisteme posledica njihovega krčenja v prejšnjih letih zaradi krize, predvsem v Evropi in ZDA. Na drugi strani pa rast globalne vojaške industrije pospešujejo bližnjevzhodne in azijske države. Kitajska denimo bo v tem desetletju podvojila vojaški proračun.
Razlogov za krepitev obrambnih proračunov je, kolikor hočete, od vojne v Siriji, boja proti Islamski državi, nekakšne nove hladne vojne med vojaškim zavezništvom Natom in Rusijo po ruskem zavzetju Krima, čeprav so na drugi strani Rusi širitev Nata na vzhod vedno razumeli kot potencialno vojaško grožnjo, pa do apetitov Kitajske v Južnokitajskem morju, kar je dalo pospešek oboroževanju v azijski regiji.
Predvsem zaradi terorističnih napadov varnost tudi v Evropi ni več tako samoumevna, kot je bila. Na eni strani se pojavljajo ideje o skupni evropski vojski, na drugi Trump žuga evropskim zaveznicam, da bo treba bolj odpreti denarnice za lastno varnost. Resnici na ljubo le štiri evropske članice Nata namenjajo za obrambo dva odstotka BDP (ali več), kar je cilj Nata. Vendar samo več denarja za vojaški ustroj še zdaleč ni zagotovilo, da bomo tudi bolj varni. Morda prej nasprotno. Velesile ne kopičijo orožja samo za obrambo miru, ampak tudi zaradi uveljavljanja lastnih interesov.
