V ljubljanskem ABC Acceleratorju so vzpostavili sodelovanje z Enterprise Development Group (EDG), vodilnim podjetjem v Silicijevi dolini na področju korporativnih inovacij. Z Liso Friedman, soustanoviteljico EDG, smo govorili o tem, kako bo inovacijski most pripomogel k rasti domačega gospodarstva in reševanju izzivov zagonskega podjetništva.
Kaj v Enterprise Development Group (EDG) pravzaprav počnete?
Veliko ljudi nas označuje za podjetniški pospeševalnik na najvišji ravni, čeprav sami sebe raje označujemo za podjetje, ki spodbuja razvoj inovacij. Podjetjem namreč ponujamo svetovanja in treninge, s katerimi jih naučimo treh ključnih stvari. Prva je gledanje in razumevanje signalov za prihodnost in z njimi povezanih tveganj. Gre za tehnološke, podatkovne spremembe, spremembe poslovnih modelov, nove načine dela in podobno. Nato jim pomagamo poiskati njihovo lastno inovacijsko strategijo in razumeti ključne premike v njihovi industriji. Karkoli novega je ta hip šele v nastajanju, ne glede na to, kje nastaja. S tem, ko predvidimo, kam se gibljejo svetovni trendi, podjetja tudi lažje izberejo, kako želijo poslovati v prihodnje. Tretja stvar pa je tista, zaradi katere smo se povezali s pospeševalnikom ABC. Gre za ideje in rešitve, kako lastne zaposlene medsebojno povezati, da bi skupaj inovirali za želeno prihodnost.
Pa se podjetja, tudi zagonska, s katerimi sodelujete, resnično zavedajo, kaj vse jih čaka v prihodnosti? Kako so pripravljena na spremembe?
Vsako podjetje je na drugačni točki, ta nam služi kot izhodišče. Večina podjetij zelo dobro pozna stanje v lastni industriji in razume potrebo po inoviranju ter prebojnih idejah. Pomembno je, da vsi v podjetju vlečejo v isto smer, ne pa da ima vodstvo en cilj, zaposleni pa drugega. Na naših predavanjih podjetnikom predstavimo različne zakonitosti trga, življenjskega cikla in podobno. Za izzive jutrišnjega dne ni imun nihče, tudi velika podjetja se morajo naučiti teči hitreje in pristopa stalnega izboljševanja. Velikokrat moramo najprej poskrbeti za zasuk v razmišljanju, šele potem lahko ljudje zares vidijo, kaj jih čaka, in se začnejo odzivati na čas, ki prihaja.
Kakšno ceno inoviranja plačuje širša družba?
Inovacije prihajajo od ljudi za ljudi. Tudi ljudje se zavedno ali nezavedno spreminjamo. Poglejte samo storitev Uber, ljudje smo hipno posvojili idejo, da nas okoli prevažajo drugi, »nespecializirani« šoferji. Tudi na samovozeče avtomobile se bomo navadili. Ljudje smo se že v zgodovini zanimivo odzivali na spremembe – sprva smo šokirani, nato pa jih posvojimo. Digitalna doba je le pospešila hitrost sprememb. In tudi če nam inovacije »kradejo« službe, smo ljudje skozi zgodovino dokazali, da vedno najdemo nekaj novega, s čimer se ukvarjamo. Mi podjetnike učimo, da je vsaka sprememba priložnost.
Menite, da se bo hiter razvoj tehnologije naposled vendarle upočasnil ali pa bomo ljudje preprosto dejali, da imamo dovolj ?
Kako dolgo smo že prebivalci tega planeta? Nikoli še nismo rekli, da imamo nečesa dovolj, sploh pa ne novih in inovativnih stvari. Prihodnje rešitve obetajo, da bodo naša življenja enostavnejša, varnejša, bolj zdrava … Pogosto slišimo starejše ljudi govoriti o tem, da tega ali onega ne bodo uporabljali. Mladi pa pograbijo vse. No, je pa tudi med starejšimi kar nekaj takšnih, ki radi preizkušajo novosti in vidijo stvari, ki bi jih bilo treba izboljšati.«. Danes imamo po svetu izredno veliko okoljskih in družbenih izzivov, ki jih moramo rešiti. Po možnosti tako, da bodo tehnologije postale čistejše, bolj energijsko učinkovite in ne bodo škodile drugim živim bitjem. Ustvariti moramo še veliko inovacij, menim, da si še dolgo ne bomo mogli privoščiti reči, da smo dosegli vse.
Kateri trendi bodo najbolj zaznamovali našo prihodnost?
Ključni trend bo odprtost. Spremljati moramo nove signale in spremembe. In sprejeti hitrost sprememb. Sama vsak teden vidim kaj novega. Vse okoli nas se digitalizira, v EDG trenutni čas označujemo kar kot hiper digitalno dobo. Bilo je obdobje kmetovanja, nato je vajeti prevzela industrija, danes tempo razvoja narekuje digitalizacija. Kmalu bo vse drugače. Na tako rekoč vse stroje in tudi ljudi in rastline lahko namestimo različne senzorje in jih podrobno spremljamo, zato jih tudi bolje razumemo. Tako imamo opravka z množičnimi podatki, napovedna analitika deluje – bodisi na področju prometa, vzdrževanja bodisi skrbi za zdravje. Verjetno vsak izmed nas raje reši težavo, še preden ta nastane.
V sodobnem gospodarstvu poteka še ena velika bitka – boj za talente. Kaj glede skrbi za talente svetujete podjetjem?
Drži, za uresničevanje strategij in načrtov podjetja potrebujejo talentirane ljudi. Večina podjetij ima več projektov kot »talenta«. Prav zato morajo več vlagati v izobraževanje zaposlenih in razvoj njihovih kompetenc. Večina velikih korporacij, vse pogosteje pa tudi mesta in vlade, talente išče med zagonskimi podjetji. Ta so postala nekakšen sinonim za talent. Prav zato menim, da je naslednja evolucijska stopnja Silicijeve doline podpora zagonskim podjetjem in njihovim ustanoviteljem, da dejansko uresničijo tisto, kar so si zamislili. Talentov je več vrst in oblik, tehnološki, poslovni, tisti, ki obvladajo delo s strankami ... Za podatke so govorili, da so novo zlato ali pa nafta. Danes ves svet nori za podatkovnimi znanstveniki. Ustvarjanju pravih profilov strokovnjakov se bodo morale prilagoditi tudi šole in univerze.
Kako pa lahko podjetja pospešijo svoje poslovanje?
Naveza ABC-EDG je postavila program, sestavljen iz petih ključnih točk. Prvi je oblikovanje prave vizije in usmeritve vodstva, da ju prenese do vseh zaposlenih. Sledi prototipiranje prihodnosti, ali izdelkov ali storitev, ter preverjanje hipotez. Hekatoni so odlično mesto za ustvarjanje in preverjanje poslovnih idej. Šele na tretji točki se podjetje loti usmerjenega inoviranja in dela pri konkretnem projektu, prav mogoče pri takem, ki bo celotno kulturo, miselnost in energijo podjetja spremenil na bolje. Motivirani ljudje lažje iščejo stalne izboljšave. Tržni nastop izdelka ali storitve pa je nato spet poglavje zase.
Toda spremembe se v večini podjetij vendarle ne dogajajo prav hitro. Bo to težava?
Podjetja, ki spremembe opravijo in uresničijo hitreje, bodo v občutni prednosti, precej lažje bodo privabila stranke kot vsa druga. Hitrost je torej pomembna. Velika podjetja pogosto primerjajo z velikimi ladjami – te se obračajo počasi. A tudi te velike ladje imajo v vodi več manjših in hitrejših čolnov, ki spremljajo spremembe in jih sporočajo veliki ladji – v podjetniškem okolju je njihova ustreznica prav korporacija z več (skoraj) samostojnimi zagonskimi podjetji, projekti in inovacijami.
Pa ta recept povezovanja velikih podjetij z zagonskimi dejansko deluje v praksi?
Deluje, a le na pol. Ideja je čudovita. Zagonska podjetja so pogosto zunanje enote, a za prave spremembe moraš imeti znanja iz podjetja, prav zato pa poskušamo vzpostaviti most med korporacijami in zagonskimi podjetji – ter ga usidrati na obeh straneh. Šele takrat se lahko izrazijo sinergije. Podjetja poznajo svoj trg, stranke, dobavitelje, industrijo, zagonska podjetja pa pogosto potrebujejo njihovo infrastrukturo za uresničenje svojih zamisli. Če naj ta recept uspe v celoti, potrebuješ najboljše iz obeh svetov – dobre kuharje in vsebine. Zaposleni v podjetju se morajo zavedati, kako bo videti njihova prihodnost in kaj morajo storiti zanjo.
Je tehnološki napredek zadnjih let vendarle prehiter, da bi mu ljudje lahko sledili?
Prehiter? Poglejte štiriletnega otroka. Zanj nič ni prehitro, to je njegov svet. Mladi ljudje odraščajo v digitalni svet, zanje ni nič prehitro, to je njihova realnost. V trenutku, ko bo tehnologija vendarle prehitra za ljudi, je ti ne bodo sprejeli, ne bodo je kupili. Kmalu se bomo lahko z napravami pogovarjali podobno kot z ljudmi. Tehnologija torej postaja vse enostavnejša za uporabo. V bistvu bodo preživele prav vse tehnologije, ki bodo temeljile na zagotavljanju kar najboljše uporabniške izkušnje.
Ko gledam ljudi, ki delajo v zagonskih podjetjih, sem zaskrbljen. Nam dolgoročno ne bo ostala le vrsta izgorelih strokovnjakov, ki so se prignali predaleč?
Izgorelost je del človeštva že zelo dolgo. Vprašanja izgorelosti se spominjam, še preden smo sploh dobili zagonska podjetja. Izgorevali so tudi ljudje v korporacijah. Izgorelost se pojavi zaradi pritiska, pa tudi slabše kakovosti dela – najpogosteje pri ljudeh, ki v svojem delu ne vidijo pravega pomena. Se pa strinjam – zagonska podjetja bi morala ustvariti takšno kulturo, ki bi jim preprečevala izgorelost. Torej ne sme vse temeljiti na enem posamezniku, temveč mora čim več znati ekipa. Dober primer so podjetja, ki zaposlenim ponujajo zdravo in kvalitetno hrano, organizirajo jim prevoz do dela in nazaj, da so manj obremenjeni z gnečo v prometu; na voljo pa imajo tudi internet, če bi želeli bi želeli delati na poti. Hitrorastoča podjetja se trudijo zaposlenim olajšati življenje, da z manj stresa preživijo dolge delovne dni. Prav tako se mora tega zavedati vodstvo. Izgoreli ljudje podjetju ne koristijo, iskati zamenjavo zanje pa je težko, če ne kar nemogoče.
