V eni od pletilnic v Bangladešu najdemo pod eno streho preteklost, sedanjost in prihodnost. Delavci v enem od nadstropij pletejo na roko. V drugem opravljajo delo skupaj s stroji. V tretjem delajo samo roboti. Zaradi splošnega prepričanja, da bodo v tekstilni in mnogih drugih industrijah ljudi nadomestili roboti, bi se ta stavba lahko zazdela anahronizem. Toda v resnici je zgolj logičen odgovor na vprašanje, kako bo v Aziji verjetno potekala četrta industrijska revolucija. Kot drugje namreč tudi tu tehnološki napredek zabrisuje meje med fizičnim, digitalnim in biološkim svetom ter s tem pospešeno spreminja panoge in gospodarstva.
Sicer pa velik del Azije kljub vsemu še ni pripravljen na prihod robotov – kar pa ni le posledica strahu pred množično brezposelnostjo. Kitajska je imela leta 2014 samo 11 robotov na deset tisoč zaposlenih v neavtomobilskih industrijah in le 213 na deset tisoč delavcev na montažnih linijah v avtomobilski industriji. To je stokrat manj kot Japonska, ZDA in Nemčija.
Toda medtem ko Kitajska ta zaostanek zmanjšuje s povečevanjem izdatkov za robote, morajo revnejše države pri uvajanju novih tehnologij premagati še velike ovire. Še več, podjetja v tem delu sveta zaradi nizkih plač še vedno raje najemajo živo delovno silo. V tovarni v Bangladešu ljudje lahko vskočijo v proizvodni proces, kadar stroji ne delujejo zaradi izpada elektrike ali okvar na opremi. Po drugi strani povsem avtomatiziran oddelek omogoča nadaljevanje proizvodnje tudi v primeru delavske stavke.
Takšno sedenje na dveh stolih po splošnem prepričanju ni vzdržno, nižje in srednje kvalificirane delavce pa naj bi po njem sčasoma nadomestili roboti. Kot kaže prelomna študija Carla Freya in Michaela Osborna z oxfordske univerze iz leta 2013, bo v ZDA v prihodnjih desetletjih zaradi avtomatizacije ogroženih kar 47 odstotkov vseh delovnih mest. Podobno je Mednarodna organizacija dela (MOD) posvarila, da je v Kambodži, Indoneziji, na Filipinih, Tajskem in v Vietnamu 56 odstotkov vseh zaposlenih »v veliki nevarnosti, da se jih v prihodnjem desetletju ali dveh zaradi tehnologije prežene na druga delovna mesta«.
Toda pri teh neprijetnih napovedih se zanemarja dejstvo, da večino delovnih mest sestavlja splet delovnih nalog, ki jih vseh ni mogoče avtomatizirati. Tako je po raziskavi OECD iz leta 2016, ki poklice razčleni po delovnih nalogah, v 21 državah članicah OECD v povprečju dejansko ogroženih le devet odstotkov delovnih mest.
In to velja tudi za Azijo. Če upoštevamo velik obseg sive ekonomije, je v Vietnamu, denimo, ogroženih le 15 odstotkov delovnih mest, in ne 70 odstotkov, kot napoveduje MOD. Cestne pometače naj bi v razvijajočih se državah avtomatizacija manj ogrožala kot v razvitih državah, ker je njihovo delo manj mehanizirano in slabše plačano.
Po drugi strani se roboti v tem delu sveta čedalje bolj širijo, še zlasti v gospodarstvih, kot sta Kitajska in Južna Koreja. Leta 2015 se je prodaja robotov v Aziji povečala za 19 odstotkov – pri čemer je bilo leto 2015 po njihovi prodaji že četrto rekordno leto po vrsti. Ko se bodo novemu tehnološkemu pohodu sčasoma pridružile še manj razvite azijske države, se odpuščanju ne bo mogoče izogniti.
Če želijo vlade ublažiti pretres, ki ga to prinaša, se morajo nujno lotiti reform na trgu dela in prevetriti svoje šolske sisteme, začenši s tehničnim in poklicnim izobraževanjem ter usposabljanjem. Čeprav postaja to dvoje v razvijajočih se azijskih gospodarstvih čedalje bolj priljubljeno, je njuna kakovost pogosto slaba. Vlade bi morale poskrbeti, da bi se pouk pri tehniškem in poklicnem izobraževanju ter usposabljanju osredotočal na pomembnejše veščine, pri čemer bi to izobraževanje in usposabljanje morali ostati prožni, tako da bi tistim, ki se ju udeležujejo, za to ne bilo treba žrtvovati svojega prihodka.
Ena od možnosti je, da se poveča razpoložljivost modularnih kratkih tečajev. Ti zahtevajo manj časa, ljudje se na njih usposobijo za čisto določene naloge, in ne za poklic v celoti, poleg tega se jih laže udeležujejo učenci, ki predvsem potrebujejo zaslužek. Tako je v Mjanmaru vlada že uvedla pilotni program, namenjen tamkajšnjemu »izginulemu milijonu« študentov, ki vsako leto opustijo šolanje. Program ponuja kratke tečaje varjenja in drugih veščin, potrebnih za popravilo strojev na podeželju.
Zaradi velikega obsega delovne sile v azijski sivi ekonomiji bi bilo še posebno koristno, če bi ljudi ocenjevali na podlagi pridobljenih kompetenc. Programi, s katerimi bi kvalificirani delavci lahko pridobili certifikat za opravljanje dela na podlagi svojih delovnih izkušenj, bi, denimo, omogočili, da bi električarji brez spričeval lahko našli formalno zaposlitev na področju robotike.
K povečanju števila delavcev s spričevali in veščinami, potrebnimi za takojšnje opravljanje dela na nekem delovnem mestu, bi lahko pripomogel tudi zasebni del gospodarstva. Azijske države bi se morale pri tem zgledovati po indijski Nacionalni korporaciji za razvoj delovne usposobljenosti, ki v sodelovanju z zasebnimi podjetji za usposabljanje usklajuje pridobljene veščine delavcev s potrebami industrije. Z njeno pomočjo se je do zdaj za delo usposobilo že več kot 63 tisoč ljudi.
Države bi morale poleg tega ponuditi subvencije in davčne ugodnosti podjetjem, ki vlagajo v veščine, ki jih ljudje bolj obvladajo kot stroji, denimo komuniciranje in pogajanje. Prav tako bodo morale sprejeti bolj prožne delovne predpise, saj podjetja ne bodo najemala kvalificiranih delavcev, ki stanejo preveč. Če potegnemo črto, potrebujejo razvijajoče se države v Aziji takšne usmeritve, ki pomenijo podporo delavcem – in ne delovnim mestom. Od prožnih pogodb, vseživljenjskega učenja in možnosti za prekvalificiranje imajo lahko korist vsi.
Še zlasti je pomembna prav prekvalifikacija, ker bo avtomatizacija ustvarila povsem nove panoge in poklice. Po oceni inštituta McKinsey bi se produktivnost na svetovni ravni zaradi avtomatizacije lahko povečevala za 0,8 do 1,4 odstotka na leto, to pa bi podjetjem omogočalo velike prihranke in boljše poslovanje. Dostopnejše usposabljanje in pridobivanje spričeval bi državam omogočilo kapitalizacijo teh novosti in zagotovilo enakopravnejšo rast, saj bi delavci s tem pridobili veščine, potrebne za delo na novih delovnih mestih.
Takšen razplet bi koristil tako delavcem kot azijskim gospodarstvom. Pomenil bi, da podjetja, kot je tovarna v Bangladešu, lahko obratujejo samo z roboti, medtem ko bi njihovi nekdanji delavci lahko dobili redno plačano delo drugje – najverjetneje na delovnih mestih, ki danes še sploh ne obstajajo.
