Nevarna politična trenja po svetu – in katera bi nas morala najbolj skrbeti Nevarna politična trenja po svetu – in katera bi nas morala najbolj skrbeti Zahodni Balkan, vzpon skrajnih gibanj v Evropi, Ukrajina, trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko, Sirija, Iran, Severna Koreja … Pogledali smo nekatera največja politična trenja po svetu, ki se še intenzivirajo, s strokovnjakom za varnostna vprašanja Iztokom Prezljem pa poskušali oceniti njihov razvoj in katera nas najbolj ogrožajo.
Kako je Nike z oglasom sprovociral Trumpa in povečal vrednost podjetja Kako je Nike z oglasom sprovociral Trumpa in povečal vrednost podjetja Kampanja ameriške korporacije za športno obutev Nike ob 30-letnici slogana »Just do it« z uporniškim zvezdnikom ameriškega nogometa Colinom Kaepernickom v glavni vlogi v zadnjih tednih dviguje vse več prahu, pa tudi prodajo in vrednost delnice.
Start-up, ki naj bi postal kitajski Tesla, ali zakaj letijo milijarde na kitajski trg električnih avtov Start-up, ki naj bi postal kitajski Tesla, ali zakaj letijo milijarde na kitajski trg električnih avtov Nio je eden od številnih kitajskih start-upov, ki se spuščajo na rastoči trg električnih avtomobilov in dobivajo vlagateljske milijarde. Prejšnji teden je v New Yorku izpeljal prvo javno ponudbo delnic, analitiki pa opozarjajo, da so njegovi proizvodni cilji morda preveč ambiciozni.

Odgovor na komentar Rudija Klanjška Javni sektor, kultura zmerjanja in fašizem (Manager, št. 10, 9. marca 2018)

Čas branja: 3 min
15.03.2018  21:00
Odgovor na komentar Rudija Klanjška Javni sektor, kultura zmerjanja in fašizem (Manager, št. 10, 9. marca 2018)

Nerealne zahteve sindikatov v javnem sektorju, katerih uresničitev bi pomenila skoraj milijardno povečanje mase plač v javnem sektorju, so sprožile vrsto polemik. Medtem ko so odzivi iz gospodarstva razumljivo zaskrbljeni in ogorčeni, pa iz javnega sektorja prihajajo množični odzivi podpore. Slovenija se deli, kot že tolikokrat, na naše in nenaše, in kot je ob takih prilikah tudi v teh krajih običajno, se zaostruje tudi os napadov na drugače misleče. Ampak, to, kar si je privoščil Rudi Klanjšek 1. marca v Managerju, pa presega meje dopustnega, da strpnosti do drugače mislečih v polemikah niti ne omenjam. Nasprotovanje povečanju plač, ki ga je med drugimi sporočila tudi Gospodarska zbornica Slovenije prek posebne animacije z vlakcem, je vrgel v isti koš z vsemi drugimi, citiram: »... odsotnostmi kritičnega mišljenja, ki v kontekstu zaslepljene vere v prave in dokončne rešitve (ki to nikoli niso) vodi do normalizacije nedopustnega in nepredstavljivega, do fašizma«. (konec citata)

Večkrat je bilo potrebno prebrati, da sem dojel, da docent doktor (filozofije) Rudi Klanjšek argumente proti enormnemu dvigu plač v javnem sektorju postavlja ob bok dokumentom, ki so razstavljeni v Muzeju holokavsta v ZDA, argumentacijsko popačitvijo, preizpraševanjem banalnosti zla, nedelovanjem demokracije, hipernacionalizmom in podobnim, kar zaznamuje filozofske razprave o fašizmu in totalitarizmu. Zakaj se je odločil, da s tako nepoštenim, navijaškim in ideološkim pristopom napade neke argumente, mi ni uspelo ugotoviti, vsekakor pa ga bo ta ideološki zmazek spremljal še dolgo časa na njegovi življenjski in profesionalni poti. Namreč, pisati proti kulturi zmerjanja, hujskaštvu in senzacionalizmu v družbi in ga istočasno uporabljati za svoje protiargumente proti drugačnim stališčem je najvišja stopnja licemerstva.

Klanjšek pa poleg ideološkega napada na stališča proti enormnemu povečanju javnih plač navaja tudi nekaj neresnic in napačnih informacij, ki jih je potrebno podrobneje osvetliti. V stališčih GZS, ki so bila oblikovana do zahtev po višjih plačah v javnem sektorju, nikjer ni implicitnega stališča, kaj šele zapisanega, da javnega sektorja v Sloveniji ne rabimo, da je le breme gospodarstva. Pač pa je bilo tudi z vlakcem eksplicitno opozorjeno, da gospodarstvo in družba enormnega povečanja mase plač v javnem sektorju ne prenese oz. da bodo posledice zelo hude. Da bi bilo to povečanje pokrito bodisi z višjimi davki ali pa na račun znanosti, izobraževanja, infrastrukture in drugih javnih storitev, ki se financirajo s proračunom.

Klanjšek tudi trdi, da slovenski javni sektor ni ne preobsežen niti stroškovno neučinkovit. Po podatkih Eurostat in OECD smo v Sloveniji z velikostjo javnega sektorja nad povprečjem, seveda pa imajo nekatere države tudi večji javni sektor kot Slovenija. Nima ga pa nobena od nam primerljivih – približno enako razvitih držav, kot so recimo države iz t. i. višegrajske skupine. Predvsem pa v Sloveniji že sedaj, brez morebitne dodatne milijarde, porabimo za plače v javnem sektorju več, kot v povprečju porabijo v EU, in bistveno več (skoraj dva odstotka BDP) kot nam primerljive države. O stroškovni neučinkovitosti javnega sektorja ne poznam nobene verodostojne analize, zato si tudi ne upam trditi, da je kar generalno javni sektor v celoti neučinkovit. Vendar pa številna javna razkritja o praksi javnega naročanja, povezani s preplačevanjem, čakalnimi vrstami, neenakomerno obremenjeno mrežo različnih javnih služb, zapletenimi in dolgotrajnimi administrativnimi postopki, dodatki za pripravljenost itd., opravičujejo oceno, da potrebujemo ne le spremembo, temveč tudi reformo javnega sektorja.

A teh slabosti višja sredstva za javni sektor ne rešujejo, pač pa le pometajo neprijetna dejstva pod preprogo. Naravnost neverjetno pa je, kako površno povzema analizo evropske centralne banke, da je za zmanjšanje javnega dolga bolj učinkovito dvigovanje davkov kot pa krčenje javnih izdatkov. Če bi taka usmeritev podpirala keynesijanski razvojni model, bi jo še lahko razumeli, če pa jo avtor uporablja v kontekstu napada na nasprotnike enormnega povečanja plač v javnem sektorju, pa imamo veliko težavo. Kot bi ogenj skušali pogasiti z bencinom. Bomo dvigovali davke in kredite za tekočo porabo, za potrošnjo kitajskih in drugih uvoženih produktov?

V Sloveniji potrebujemo močnejšo polemiko o razvojnih vprašanjih. Vendar pa ta ne bo koristna, če bo temeljila na diskvalifikaciji drugače mislečih in če bodo ideološki argumenti močnejši od objektivnih, stvarnih dejstev.

Samo Hribar Milič, izvršni direktor Gospodarske zbornice Slovenije

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
FINANCE
Ena Slovenija proti drugi Sloveniji – kdo bi v resnici moral stavkati 47

Kakšna je razlika med plačami v javnem in zasebnem sektorju, kje so ljudje ostajali brez služb in koliko pravzaprav hočejo sindikati?

FINANCE
Dileme slovenskih javnih plač 15

Število zaposlenih in masa plač v javnem sektorju še nikoli nista bila tako velika kot danes

FINANCE
Članki
Članki Vse, kar morate vedeti o slovensko-hrvaškem sporu glede stare LB 2

(Ozadje) Pojasnjujemo, za kaj gre pri sporu o prenesenih starih deviznih vlog hrvaških varčevalcev LB, in katera tri vprašanja v zvezi s...

SUBV
Članki
Članki (pogajanja) Kako za proračun EU po 2020 dati čim manj, a z njim doseči čim več 1

V grafih in številkah - pred začetkom formalnih pogajanj o novem večletnem proračun EU; Slovenija je neuradno po letu 2020 v proračun...

FINANCE
Članki
Članki W. Buffett svari: Ne zadolžujte se za nakup delnic

To je sloviti naložbenik Warren Buffett med drugim zapisal v pismu delničarjem svoje družbe Berkshire Hathaway, ki je z leti pridobilo...

FINANCE
Članki
Članki Kdo sta Matteo Salvini in Luigi di Maio, zmagovalna obraza italijanskih volitev 1

Matteo Salvini, prvi obraz desničarske Lige, nekdaj Severne lige, je dejal, da ima pravico, da poskusi sestaviti vlado. A največ podpore...