V nekatere dele sveta se zaljubiš takoj, nekateri so intenzivna izkušnja, nekateri pa bi lahko postali tvoj dom. Meja med njimi je lahko zelo tanka. Ena mojih najljubših popotniških avantur je bilo življenje z Berberi na jugu Maroka, vendar si težko predstavljam, da bi tam živel. Tajvan je drugačen. To je dežela z izredno pestro naravo ter etnično in kulturno raznovrstnostjo, s kitajskimi, malajsko-polinezijskimi, japonskimi in zahodnimi vplivi. Za sodobnimi mesti se razprostira slikovita pokrajina, prepredena z rekami, jezeri, strmimi klifi, globokimi ozkimi soteskami, slapovi, visokimi gorami in tropskimi gozdovi. Portugalci, njegovi prvi evropski osvajalci, so ga poimenovali Ihla Formoza ali »lepi otok«.
Na Tajvanu so tudi zelo različna klimatska območja, od tropskih in subtropskih v nižinah do zmernega podnebja v osrednjih gorskih predelih. Rodovitna zemlja in izdatne padavine na otoku ustvarjajo odlične razmere za kmetijstvo, kar se kaže predvsem v izvrstni kulinariki.
Čistejša in prijaznejša različica Kitajske
Tajvan je nekoliko stran od klasičnih destinacij v jugovzhodni Aziji, kar je tudi razlog, da ni niti približno tako oblegan s turisti, kot so denimo Tajska, Malezija ali Indonezija. Otok v velikosti ene Slovenije in pol je precej bolj kot preostali del Azije urejen in prijazen do zahodnih standardov navajenega popotnika, kar je tudi razlog, da se redno pojavlja na svetovnih lestvicah najboljših destinacij za življenje na tujem. Obiskovalca očara s pokrajino, raznovrstno kulinariko, ki se tujcu najbolj približa skozi živahne nočne tržnice, z odličnimi viskiji, malimi pivovarnami in tudi s tehnološko naprednostjo. Tu je denimo največ brezplačnih dostopov do brezžičnega omrežja na svetu.
Paradni konj je visoka tehnologija
Tajvan je predvsem zaradi vpliva 50-letne japonske kolonizacije takoj za Japonsko razvil najsodobnejšo industrijsko in transportno infrastrukturo v Aziji, kar je začrtalo tajvanski nadaljnji razvoj. Otok je mogoče obkrožiti na udobnih in poceni vlakih, ki še posebej v vzhodnem delu ponujajo pogled na čudovito pokrajino. Zahodna stran je precej bolj poseljena in ne tako privlačna za opazovanje narave, je pa mogoče 350 kilometrov od mesta Tajčung na jugu do Tajpeja na severu premagati v dobrih 90 minutah – z enem najhitrejših vlakov na svetu (THSR), ki doseže hitrost 300 kilometrov na uro in je v zasebni lasti.
Država ima desetkrat več prebivalcev od Slovenije, ki živijo le na polovico večjem ozemlju od našega in imajo še enkrat večji BDP na prebivalca kot Slovenija. Njihovi gospodarski paradni konji so tehnološke znamke Asus, Acer, HTC, Trascend, Giant, Advantech in druge. Tajvan tudi uvrščajo med azijske tigre oziroma države z velikim gospodarskim razcvetom.
Vse se začne in konča v Tajpeju
»Tajpej morda ni tako živahno mesto, kot sta London in New York, kjer sem tudi živela, je pa bolj umirjen in zato veliko bolj prijeten za življenje,« je povedala 23-letna arhitektka Ingrid, Tajvanka, ki sicer trenutno živi in dela v Kanadi, saj po njenih besedah na Tajvanu ni več prostora za nove gradnje.
Glavno mesto je dobro organizirano, brez glavnega centra, a z več središči. Vsi deli so odlično povezani z metrojem, ki je zelo preprost za uporabo. Z brezstično predplačniško kartico easy se je mogoče voziti z avtobusi, metrojem, vlaki in uporabljati U-bike, storitev, podobno ljubljanskemu Biciklju. Lahko pa z njo plačujete tudi v trgovinah, kot sta 7/11 in Walmart. Priljubljena nastanitev so hostli s sobami v obliki kapsul, ki za ugodno ceno ponujajo veliko.
Poleg številnih tržnic, templjev in vročih vrelcev, kjer se je mogoče namakati, ponekod pa so okoli njih zgradili tudi letovišča, glavno mesto najbolj zaznamuje stolp 101, ki ima prav toliko nadstropij. Do leta 2010 je bila to najvišja zgradba na svetu. Nebotičnik je visok 509 metrov in se še vedno ponaša z najhitrejšim dvigalom, ki s hitrostjo 60 kilometrov na uro pusti res zanimiv občutek v želodcu.
Drugače kot v preostalih azijskih prestolnicah, ki sem jih že obiskal, sem dobil vtis, da v Tajpeju vse poteka nekoliko počasneje, da si ljudje tu še znajo vzeti čas za druženje in hrano.
Kulinarični paradiž
Prav hrana je tisto, kar obiskovalcu otoka navadno najbolj ostane v spominu. Je obvezen element vsakega druženja. S svojimi nočnimi tržnicami, ki so v bistvu dolge in široke ulice, polne stojnic, je prava svetovna delikatesa na prostem. Stojnice se odprejo ob mraku in zaprejo enkrat po polnoči. Odprte so vse dni v letu. Večina jedi je kitajskega ali japonskega izvora, običajno so precej začinjene, z dodatkom riža ali rezancev in pogosto z dobrotami iz morja, kot so ostrige, morski polži, alge, čeprav je tudi meso vedno v ponudbi.
Naj omenim samo eno jed in eno pijačo, ki ju je na teh tržnicah težko zgrešiti. Prva je fermentirani »smrdeči tofu«, njegov vonj spominja na mešanico goreče plastike in več dni nošenih nogavic. Druga je »bubble tea«, pijača na osnovi čaja z dodatkom želatine in mleka, ki izvira iz Tajvana, je pa zelo priljubljena tudi drugje po Aziji.
Cene so ugodne. Ramen, rezanci z govedino, ali bambusova košara dumplingsov (riževih cmokov) stane od dva do tri evre.
Tudi restavracija Din Tai Fung, ki izvira iz Tajpeja, franšize pa ima po vsem svetu in tudi Michelinovo zvezdico, ni bistveno dražja. Je pa treba na prosto mizo čakati več kot uro.
Vasica iz risanke Čudežno potovanje
Mesto Džjufen, ki je od Tajpeja oddaljeno zgolj slabo uro vožnje z vlakom, je eden od turistično bolj obleganih krajev na otoku. Zlata mrzlica je bila kriva, da je v začetku 19. stoletja majhno naselje v kratkem času preraslo v rudarsko mesto in doživelo največji razcvet v obdobju japonske kolonizacije. Ker je predel gorat, je mesto izredno gosto poseljeno, z ozkimi, strmimi ulicami, ki mu dajejo poseben čar. Turistična znamenitost pa je Džjufen postal, ko so v njem posneli nekaj filmov. Bil je tudi navdih za animirani film Čudežno potovanje režiserja Hajaa Mijazakija. Danes je poln trgovinic, restavracij in seveda obiskovalcev.
Vesoljske ladje, ki so obtičale na obali pokrajine Vanli
Nedaleč od glavnega mesta je tudi nikoli dokončano letovišče s prav posebno futuristično arhitekturo. Zaraščeni rumeni in zeleni leteči krožniki ob razburkani obali delujejo precej srhljivo. Ko jih je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja oblikoval finski arhitekt Matti Suuronen z idejo, da bi to postala privlačna turistična točka, si gotovo ni predstavljal, da bodo končali tako klavrno. V osemdesetih so namreč naftna kriza, pomanjkanje vlagateljev in številni orkani letovišče pripeljali do propada.
Leteči krožniki so narejeni iz lahkih materialov, da bi jih lahko preprosto prestavljali z ene lokacije na drugo. Vsi so v zelo slabem stanju in le redki turisti se danes še odločijo za njihov ogled. Za ljubitelje znanstvene fantastike pa je obisk skoraj obvezen.
Kanjon med marmornatimi tisočaki
Nacionalni park Taroko je na vzhodni, manj poseljeni strani otoka. Je najvišje ležeč in najbolj obiskan turistični predel na Tajvanu. Sotesko skozi marmor, dolgo 18 kilometrov, obkroža 27 vrhov, višjih od tri tisoč metrov. Izhodišče za obisk je Hvaljen, eno redkih mest na tej polovici otoka. Območje omogoča veliko raznovrstnih dejavnosti, od pohodništva, raftinga, obiska vročih vrelcev do padalstva …
Priporočam izposojo skuterja, za katerega povsod po Tajvanu potrebujete mednarodno vozniško dovoljenje, in samostojno raziskovanje. Marsikje sem sicer zasledil, da je zaradi padajočega kamenja to ena bolj nevarnih cest na svetu, vendar se glede na izkušnje iz Peruja s tem ne morem strinjati.
Najlepše plaže so na skrajnem jugu otoka
»Zelo bi se čudil, če bi srečal Tajvanca, ki še ni obiskal Kentinga. To je najbolj priljubljena destinacija za počitnice, pravi paradiž. Vsak večer preživimo na glavni ulici, ob ulični hrani in pijači,« je povedala mlada blogarka Jean Li iz Tajpeja. Nizko gričevje, terasasta pobočja, klifi, koralni grebeni, Tihi ocean in dolge peščene plaže vsako leto privabijo okoli pet milijonov turistov. Vse skupaj pa že precej spominja na Filipine ali Tajsko, ki jo marsikdo pogosto zameša s Tajvanom.
Tu je tudi 21,4 metra visok Oulanpi, najsvetlejši svetilnik v Aziji, ki mu rečejo tudi Luč vzhodne Azije.
