Pred tednom sta bili v enem od dnevnikov na strani kronike dve zgodbi s sodišč, ena o Slovencu, ena o Eritrejcu. Izpustimo podrobnosti, na podlagi obtožb (Eritrejca so tudi že obsodili) si ne z enim ne z drugim ne bi želeli bližnjega srečanja.
Zlahka si predstavljam, da bi na primer urednik Demokracije Jože Biščak na podlagi prebranega sklenil, da so vsi Eritrejci, če ne celo vsi Afričani, vsekakor pa vsi migranti, kriminalci. Podobno kot je Demokracija poleti na naslovnici naslikala in napisala, da z migranti prihaja v Slovenijo kultura posilstev. Študentje Oliverja Vodeba, strokovnjaka za odgovorno oglaševanje, ki predava na univerzi v Melbournu, so jo brez dvoma prepoznali kot sovražni govor. Pri nas je videti, kot da je za tako presojo potrebna cela znanost. Ali res?
Če bi, na primer, na podlagi tovrstnih zapisov v Demokraciji in sorodnih medijih časnik v kaki tuji državi napisal, da smo Slovenci po naravi grobi nacionalisti in rasisti, bi ga moralo njihovo tožilstvo, če je kaj vredno, preganjati, če ga ne bi, pa bi moral naš zunanji minister vložiti vsaj protestno noto. Sama bi se vsekakor počutila razžaljeno.
Žal pa je res, da verbalno napadalni nacionalizem tudi v Sloveniji ni več osamljen pojav. Je nalezljivejši od običajnega kriminala, k čemur močno prispeva tudi to, da ga nihče zares ne preganja. Iz zgodovine pa vemo, da verbalno nasilje lahko pripelje tudi do množičnega fizičnega nasilja.
Pojdimo zdaj k inkriminiranemu pozivu Šarca državnim podjetjem, naj razmislijo o oglaševanju v medijih, ki širijo sovražni govor. Drži, ta pojem bi utegnil kdo močno razširiti in tudi to ne bi bilo prvič v zgodovini. A ne pozabimo, državnim podjetjem so pod mizo ukazovali že mnogi politiki, Šarec pa je nastopil javno in pri tem ni nikogar imenoval in nikomur nič ukazal. Še več, o tem, kar je izrekel, bi morala že brez njegovega poziva razmišljati podjetja sama, in to ne samo državna. Če ne v dobro družbe, v svoje dobro. Kajti porabniki jih gledamo.