Evropska komisija je 17. junija objavila najnovejšo izdajo evropske inovacijske lestvice, v kateri je bilo neprijetno, morda celo nepričakovano presenečenje. Slovenija, ki je bila še lani uvrščena na 12. mesto in je družbo delala državam v drugi najmočnejši skupini tako imenovanih močnih inovatork, je tokrat padla v tretjo jakostno skupino zmernih inovatork in zasedla 15. mesto. V krajšem sporočilu za javnost je na Slovenijo posebej opozorila tudi evropska komisija in nas postavila ob bok Romuniji. To sporočilo so v svojih prispevkih uporabili tudi mediji, v ljudeh pa so se sprožila različna čustva. Med njimi je bil tudi opozicijski poslanec Franc Breznik, ki je na vlado naslovil tri pisna poslanska vprašanja. Eno izmed njih je bilo, kako in kdaj bo Vlada RS ukrepala, da se izboljša inovacijska uspešnost Slovenije oziroma obrne trend upadanja inovacijske uspešnosti Slovenije.
Pristop me je spomnil na starša problematičnega otroka, ki pride na pogovor z razrednikom in ga sprašuje, kaj bo šola naredila v zvezi z otrokovo problematiko, sam pa se ne vpraša, ali je morda vzrok pri njem samem. Da ne bo pomote. V primeru poslanca nikakor ne mislim, da je vzrok zgolj pri njem, ker inovativnost je otrok nas vseh. Verjamem namreč, da se mora vsak posameznik najprej vprašati, kaj lahko sam naredi, da pomaga rešiti določeno težavo, v tem primeru upad inovativnosti.
Vlada je v svojem odgovoru opisala finančne spodbude in mehanizme, vključno s Slovensko strategijo pametne specializacije S4. Korekten in pričakovan odgovor, pri katerem sem se spomnil drugega primera, ko otrok, nevešč ravnanja z denarjem, prejme denar od starša in ga hitro porabi. V takšnem primeru je rezultat nakupa navadno slab. Starš se odloči, da bo naslednjič od otroka zahteval, da se za denar, ki ga bo lahko porabil za vnaprej določen nakup, pred tem posebej potrudi. Otrok se odloči, da je vložek truda prevelik in da raje ostane brez želenega oziroma bo poiskal drugo pot.
S tem primerom želim ponazoriti situacijo finančnih spodbud (v mislih imam nepovratne), ki jih omenja vlada. Ne vem, kako so te zadeve potekale pred 15 ali 20 leti, a imam občutek, da se je državna podpora dobila preprosteje kot danes. Nemalokrat govorim z različnimi ljudmi, tudi podjetniki, ki se name obrnejo po nasvet, kako do finančne podpore za inovacije. Presenečen sem nad prepričanjem, da »evropski denar« leži na cesti in da ga je treba le pobrati. Sam verjamem, da so takšno prepričanje v veliki meri sprožili famozni naslovi v medijih, ki se prikladno zakoreninijo v naših možganih. Še bolj pa so presenečeni takšni sogovorniki, ko jim razložim, kaj vse je potrebno za uspeh na razpisih za inovacijske projekte in posledično sofinanciranje. Lepo število se jih odloči, da se tega pač ne bodo šli. Denar na razpisih ostane nerazdeljen.
Opozoriti želim na našo miselnost. Res veljamo za marljive ljudi, a smo z miselnostjo mnogokrat še vedno nekje zadaj. Občutek imam, da smo marljivi, ko nas kdo usmerja, nismo pa samoiniciativni, prodorni in tu izgubljamo pri inovativnosti. Spraševati se o tem, kaj bo vlada storila za dvig inovativnosti, je izguba časa. Pa ne zaradi vlade, ampak zaradi nas samih. Vsak posameznik lahko spremembo začne delati danes. Vsako podjetje lahko različne prijeme za dvig inovativnosti začne uporabljati precej hitreje kot vlada. Potrebne so le odločitve za spremembe – te bodo pripomogle k boljšim rezultatom in prispevale k dvigu inovativnosti. Inovacija je namreč novost na trgu ali v procesu, za vsem tem pa smo ljudje, ki smo ključ do teh rezultatov, vsak posameznik pa je del širše kulture, tudi inovacijske.
Zato se raje manjkrat sprašujmo, kaj lahko država naredi za dvig inovativnosti, in se pogosteje vprašajmo, kaj lahko vsak posameznik in kot družba naredimo za dvig splošne in inovacijske kulture. Ko se bomo začeli spraševati to, me za prihodnost ne bo več skrbelo.
