Komentarji
Dejstvo je, da se s prihodom zunanjega kapitala konča »romantična«, garažna faza startupa.
Vse pogosteje se omenjajo obrambne tehnologije kot panoga, kamor naj bi se začela stekati večja količina finančnih sredstev tudi v Evropi.
Zadnji dve leti dobim le še prijazne odgovore, da bodo kot nomadi namesto v Sloveniji raje začeli na Hrvaškem ali kje drugje.
Na začetku aprila smo se spominjali odpora v devetdesetih letih, obdobja, v katerem je umrlo 11.541 prebivalcev kotline.
Se Elon Musk morda s svojo retoriko zgolj podi za polnejšim balonom UI, po tem ko je vse bolj izpraznjen balon električnih vozil pustil za seboj v vzvratnem ogledalu?
Tomaž Vesel bi v evropski komisiji lahko prevzel nov resor za finančno medijsko podporo, mar ne?
Lobisti so poskrbeli, da se bomo še bolj dušili v odpadni embalaži, le plastiko bo zamenjal papir.
Vsak demonstrant na električnem kolesu lahko demonstrativno prekolesari vsaj dvakrat več kot tisti na navadnem.
Ujeti pravo ravnotežje med spodbujanjem inovacij in zmanjšanjem morebitnih velikanskih tveganj, povezanih z novo tehnologijo, ni lahko.
Nekateri svojo rast financirajo iz tekočega poslovanja, kar pa v današnji ekonomiji in hitrosti razvoja novih rešitev pogosto pomeni počasno smrt.
Ankete kažejo, da bi lahko Afriški nacionalni kongres na majskih volitvah prvič po letu 1994 dobil manj kot 50 odstotkov glasov in bi moral sestaviti večstrankarsko vlado.
Kaj naj zdaj stori vlada, da popravi škodo, ki jo je s svojo protiinflacijsko zablodo povzročila naši prehrambni industriji in porabnikom? Najbolje bo, da ne stori ničesar več.
Si slovenska družba upa otrokom odtegniti digitalno tehnologijo oziroma regulirati njeno uporabo?
Sinofobija se hrani sama s seboj, strah začenja dobivati priokus dejstva, nevarnost nehotenega spopada s Kitajsko pa je čedalje večja.
Tokratnega pisma ne želim zastrupiti s politiko, raje ga bom oplemenitil s kulturo.
Zakaj se je morala zgoditi afera Litijska 51, da je vlado našla pamet? Zakaj so potrebne tako drage šole?
Investicije v Sloveniji vodimo po dragem načelu »čakaj, da boš potem lahko hitel, in hiti, da boš potem lahko čakal«.
Infantilizacije politike si zahodni svet ne (z)more več privoščiti, tudi zato, ker je preostali svet ni več pripravljen tolerirati.
Nasprotovanje držav v razvoju je odsev njihovega rastočega občutka, da jim Svetovna trgovinska organizacija (STO) ne more ničesar več ponuditi. Gre za predpostavko, da STO enostransko služi interesom velikih podjetij, in ne povprečnemu človeku v državi z majhnimi ali srednje velikimi dohodki.
