V pretežnem delu tokratnega podkasta Petra Frankla je s Klemnom Grošljem beseda tekla o Srbiji in tamkajšnjem predsedniku Aleksandru Vučiću v kontekstu, kaj lahko pričakujemo v Srbiji, kako to vpliva na trenutna dogajanja v BiH in kako varne so še tamkajšnje slovenske naložbe. Sogovornik je med drugim pojasnil, kakšna pričakovanja ima glede Rusije in Ukrajine, pa tudi glede ameriškega predsednika Donalda Trumpa in ZDA. Ob koncu sta se dotaknila Slovenije, kaj lahko pričakujemo v politiki, pa tudi, ali bo Grošljev dobri znanec Vladimir Prebilič na volitvah premagal Roberta Goloba.
V nadaljevanju sledi prepis nekaj izsekov iz podkasta.
Protesti so zelo destabilizirali Vučićev režim
Leta 2023 sem bil med opazovalci tamkajšnjih volitev in sem se skupaj še s tremi kolegi avstrijskega parlamenta in dvema iz evropskega parlamenta udeležil enega od dogodkov, na katerem nas je srbski predsednik Aleksandar Vučić označil kot največje »mrzitelje« Srbije, ker smo pač opozarjali na tisto, kar smo na teh volitvah videli in doživeli. To je bil tudi del uradnega poročila, ne samo evropskega parlamenta, ampak, to je treba poudariti, uradne opazovalne misije Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, ki so jo pravzaprav srbske oblasti same povabile. In seveda razumem, zakaj smo bili takšen trn v peti; ker smo opozorili na hude nepravilnosti, kot so lažna vabila na volitve, kjer so se potem pojavili volilni glasovi, ki sploh ne bi smeli obstajati.
Moram pa še nekaj poudariti. Velika razlika je bila med volitvami leta 2023 in leta 2022. Leta 2022 sem bil tudi tam kot opazovalec in takrat so bile volilne komisije zelo sproščene in ljudje so radi poklepetali z nami. Leta 2023 se je čutil pritisk, ki so mu bile te komisije podvržene, in so zelo neradi govorili z nami. To je bil resen kontekst volitev in se je jasno pokazal tudi v oceni spornosti volitev. To je bilo prvič, da je organizacija označila volitve za sporne.
Zdajšnje razmere v Srbiji so bistveno bolj kompleksne. Dogajajo se ti protesti, ki so zelo destabilizirali sistem oziroma vladavino in režim Aleksandra Vučića. Ključno notranjepolitično vprašanje za Vučića je to, kar je tudi v srbski politični tradiciji, da njega ne bodo zrušili študentski protesti. Njega bodo zrušili njegove ljudje. Rekel je, da se to lahko zgodi relativno hitro. Relativno hitro pa ni nujno jutri. Odvisno od tega, kaj se bo dogajalo na mednarodni ravni. Ključen dejavnik pri tem ne bo Bruselj, ampak bo Berlin. Prihajajoči nemški kancler Friedrich Merz je že večkrat zelo jasno in pogumno dejal, da je čas, ko so določeni mali diktatorji oziroma takšni, ki si želijo biti diktatorji, rušili evropsko enotnost in bili za to nekaznovani, minil. On je tu eksplicitno izpostavil madžarskega predsednika Viktorja Orbana. Mislim, da se bo to poznalo tudi v odnosu do Vučića, in tudi tri zahteve, ki mu jih je postavila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, so že postavljene v ta kontekst, kar Merz želi doseči.
Srbija sprejema evropski pravni red, a ga izigrava
Povedal bom eno bolečo resnico. Srbska zakonodaja je po nekaterih ocenah, sicer komisarka je rekla, da je 56-odstotno harmonizirana z evropskim pravnim redom, menim pa, da je ta odstotek celo višji. Težava, ki jo imamo v Srbiji, je, da oni zakonodajo sprejmejo, oni poglavje zaprejo, potem pa sledi implementacija, kot rečejo v Bruslju. In v tej implementaciji pa se dogajajo zelo čudne stvari. Od, recimo, agencije za varstvo konkurence, ki potem preiskuje, predvsem politično, podjetja ali medije, ki so blizu opozicije.
Potem imamo neki organ REM, kot je AKOS v Sloveniji, ki deluje na način, ki je največji paradoks. Deluje na podlagi srbske zakonodaje, ki je v veliki meri že harmonizirana z evropsko, ampak izvedba te zakonodaje pa je absolutno v nasprotju s tem, kar je duh zakona, in se zlorablja za politično obračunavanje, za kontrolo.
Recimo, tak primer je bila pravosodna reforma, kjer se je Vučić hvalil, da je zdaj zagotovljena neodvisnost sodišč in tožilcev. Če se spomnite, so imeli afero z razkritim škandalom v Elektroprivredi Srbije, nakar sta dve pogumni tožilki krenili v preiskovanje. In kaj se je zgodilo? Odstranili so ju. Takrat se je to jasno pokazalo, ampak zakonodaja je bila celo potrjena na referendumu in je bila usklajena z evropskim pravnim redom. To je ta današnja Srbija. Neke vrste farsa in izigravanje. Tega se v Evropi vse bolj zavedajo.
Mir na Balkanu je odvisen od prihodnosti Črne gore in Kosova
Ocenjujem, da bo o prihodnosti miru na zahodnem Balkanu pravzaprav odločalo dvoje. Eno je vprašanje, kaj se bo zgodilo v Črni gori, ki je tarča, bi rekel, poskusa sovražnega prevzema. Dogajajo se čudne stvari. Če gledamo zadnji obisk črnogorskega zunanjega ministra v Srbiji, kjer je visela zgolj srbska zastava. Potem imamo predsednika črnogorskega parlamenta, ki daje čudna politična sporočila in tudi neka simbolna sporočila, da se čuti bolj Srba kot pa Črnogorca. Tako da tudi ta vlada, ki je oblikovana v Črni gori, je nestabilna in vprašanje, kakšna bo prihodnost.
Drugo vprašanje, ki je tukaj odprto, pa je seveda prihodnost Kosova. Zdaj vsi govorijo o tem, da je rešitev kosovsko-srbskega vprašanja ključna. Menim, da je tukaj vprašanje malce širše in je sestavljeno takole: prihodnost zahodnega Balkana definirajo ureditev razmerij med Kosovom in Albanijo, Kosovom in Srbijo in vprašanje Črne gore. Z drugimi besedami, ali bo Črna gora ostala kot samostojna suverena entiteta.
Vučićeva politika gre zdaj v smeri trdega mitološkega srbskega nacionalizma, ki bi se lahko namesto v BiH, ker v Bosni bi to pomenilo neposreden spor ali spopad prek Euforja z ZDA in EU, usmeril v Črno goro, kjer tega momenta ni. Pri Kosovu pa je vprašanje – in zdaj vem, da bodo mnogi Kosovarji jezni zaradi tega, kar bom rekel – ali bo Kosovo ostalo kot samostojna država ali bo postalo del nekega širšega prostora neke združene albanske države. Vem, da bom obtožen neke velike Albanije, ampak predsednik vlade Kosova glasuje na albanskih parlamentarnih volitvah.
