Odgovor na odgovor Sama Hribarja Miliča v zvezi s komentarjem Javni sektor, kultura zmerjanja in fašizem (Manager, št. 10, 9. marca 2018)

Spoštovani Samo Hribar Milič, izvršni direktor Gospodarske zbornice Slovenije, je v svojem komentarju (16. 3. 2018) na moj zapis »Javni sektor, kultura zmerjanja in fašizem« (9. 3. 2018) zapisal precej sklepov, ki ne držijo in ki zato terjajo kratek odgovor. Prvič, izvršni direktor GZS zapiše, da sem »posebno animacijo z vlakcem« vrgel v isti koš, kot vse tiste, ki »normalizirajo nedopustno«; ki se v svojih »analizah« poslužujejo »kulture zmerjanja«. Kar ne drži. Omenjena animacija je bila izpostavljena zgolj kot primer poenostavljene analize družbenoekonomske realnosti. Ki se jih, kot izpostavim v svojem komentarju, poslužujejo mnogi. Tudi v javnem sektorju, čemur sem se, kot prav tako zapišem v komentarju, posvetil v komentarju »Perverzije v javnem sektorju« (Manager, 22. 12. 2016). Vse to gospod Samo Hribar Milič spregleda. Še več, pripiše mi, »da argumente proti enormnemu dvigu plač v javnem sektorju« postavljam ob bok dokumentom, ki so razstavljeni v muzeju holokavsta v ZDA. Kar prav tako ni res. Če bi gospod Samo Hribar Milič zares prebral zapisano, bi ugotovil, da so omenjeni dokumenti uporabljeni v kontekstu izpostavljanja nevarnosti, ki jih s seboj prinese kultura zmerjanja. Povedano drugače, nikjer nisem zapisal (kot se mi očita), da so argumenti proti dvigu plač fašizem. Vse, kar zapišem, je, da do fašizma vodi kultura zmerjanja (in njeno toleriranje), ki pa se na žalost res rada napaja na površnih analizah (»leve« in »desne«). Zaradi česar je do takšnih analiz, tako kot do kulture zmerjanja, treba biti kritičen. Slednje, tj. kulture zmerjanja, se v zapisu sicer nikjer ne poslužujem, zaradi česar je obtožba, da sem licemerski, prav tako neutemeljena. Utemeljena je lahko le v branju oziroma argumentacijski popačitvi Sama Hribarja Miliča. Enako velja za obtožbo, da s svojim pisanjem diskvalificiram drugače misleče. Vse, kar se diskvalificira, je kultura zmerjanja, ki se sicer vse pogosteje pojavlja ob vsaki kritiki enodimenzionalne paradigme razvoja. Vse drugo, vključno z animacijo GZS, je podvrženo kritiki (ne pa diskvalifikaciji). In zadnje, zdi se, da gospod Samo Hribar Milič nasprotuje sam sebi, ko po eni strani napada mojo kritiko kulture zmerjanja, po drugi strani pa poziva k močnejši, argumentirani polemiki o razvojnih vprašanjih, ki da se naj otrese ideoloških argumentov. Slednja namreč ni mogoča brez »utišanja« kulture zmerjanja, ki nikoli ne more biti postavljena in predstavljena kot legitimen argument drugače mislečih. Verjamem, da se gospod Samo Hribar Milič v tem strinja z mano in da je njegov komentar mojega zapisa zgolj posledica njegovega površnega branja.