Ali se kapitalizem, kakršnega poznamo, bliža koncu?

1.

Od: Tone Strnad

Za: Joc Pečečnik

Poslano: nedelja, 21. oktobra 2011, ob 14:07

Malce sem se poigraval z vprašanjem, na katerega bi najbrž bolje odgovoril kak sociolog , saj gre za družbeno gibanje, ki je zelo večplastno. Ampak, dobro, vprašali ste in moj odgovor je tu.

Ali se kapitalizem, kakršnega poznamo, bliža koncu?

Zagotovo se je neko njegovo obdobje v zahodnem svetu končalo. Hkrati pa sem prepričan, da se ne bo kar sesul, da pa se vsak dan spreminja in postaja drugačen.

Kapitalizem je sorazmerno nov družbeni sistem, ki morda v svetu prevladuje kakih sto let, torej ima še veliko časa za razvoj. Če je praskupnost prevladovala več kot sto tisoč let (danes je je le še za vzorec), so se naslednji sistemi razvijali hitreje, sobivali in kot prevladujoči sistemi trajali manj časa, a sto let je vseeno malo. Vsi pa so imeli eno skupno lastnost: za povprečnega človeka je bil vsak novejši družbeni sistem v povprečju boljši od prejšnjega.

Precej očitno je torej, da sistemi težijo k temu, da se zadovolji velika večina ljudi. Nam spomin na kapitalizem sega do krutega sistema v manufakturah, sistema okrog industrijske revolucije, torej časov, ko je bil bolj podoben suženjstvu kot nekemu modernemu sistemu. Vendar je bil ta njegov zelo kruti del sorazmerno kratek - še preden je postal prevladujoči sistem, je njegovo krutost negirala že francoska revolucija z liberte-egalite-fraternite, ko je bil v Evropi že prevladujoč pa Oktobrska revolucija. Kapital je z njo zelo nazorno spoznal, da imajo delavci ogromno moč in kapitalizem se je začel hitro spreminjati - bolje je bilo imeti delavca vsaj deloma na svoji strani kot proti sebi. Predvsem v zadnjih desetletjih so svoje dodala spoznanja, da je delavec veliko bolj učinkovit, če je zadovoljen in zna delati in pa demokracija, ki preko državnega aparata kontrolira način dela in bivanja svojih sodržavljanov - volivcev. V zadnjih letih pa pospešek dodaja internet - vse se ve in vse se zve takoj.

Spomin nam sega tudi do našega socializma, poskusa, za katerega lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da je bil vsaj v nekem obdobju za povprečnega človeka boljši od sedanjega (našega) kapitalizma. V tem obdobju smo Slovenci ustvarili tudi največ svojega bogastva ali vsaj njegovih temeljev: od Kliničnega centra do bank, zavarovalnic in avtocestnega križa in pa velikih proizvajalcev Lek, Krka, Tam, Kolinska, Gorenje, SCT..., ki pa jim je v nekem trenutku zaradi naše neumnosti zmanjkalo sape. Moči za podoben nov velik zagon še nismo zbrali.

Če pogledamo po Evropi, ki nam je kulturno blizu, ugotovimo, da gre dolgoročno najbolje državam, v katerih vlada sorazmerno velika kultura dela, egalitarnost in umirjenost v odločitvah. Sem sodijo Luxembourg, Nizozemska, Švedska, Finska, Belgija, tudi Avstrija in Švica. So sorazmerno majhne, prevladuje znanje, kultura dela, iznajdljivost, medsebojno razumevanje. Na njihovi strani je ponekod tudi zgodovina, ki pa se danes da v marsičem nadomestiti z znanjem.

Skoraj vse teče v ciklih in tako se je tudi kapitalizem predvsem v zadnjem desetletju ali dveh spet povampiril. Tokrat so ušle izpod nadzora družbe predvsem banke, ki so lahko - ker ni več zlatega standarda - s svojimi »izvedenimi inštrumenti« emitirale preveč sredstev, ki so jih pravzaprav morale posojati, da so dobile še več teh sredstev. In ker v ozadju ni bilo trdnih sredstev, je balon počil. Morali bi se vrniti v realno preteklost; a vrnitev v realno preteklost bi bila prehuda, lažje je ohranjati malo hujšo sedanjost s fiktivnimi sredstvi (spet!), ki jih bo nekoč nekdo moral poravnati. Vprašanje je kdaj in kdo in če si ne želimo uničiti prihodnosti, je ta sredstva treba usmerjati zelo skrbno in predvsem dolgoročno učinkovito.

Če torej sprejmemo predpostavko, da gredo družbeni sistemi proti zadovoljevanju večine in hkrati, da so uspešne države z veliko inovativnostjo in učinkovitostjo, potem je rešitev v smeri, ki nam bo prinesla prav to. In nakazujejo jo zgoraj omenjene države. Pozabimo na to, da so tudi nekatere od teh držav trenutno v težavah - njihove težave so v primerjavi s težavami preostalega sveta kot igra v pesku.

Zanesljivo včerajšnjega kapitalizma danes ni več. Hitro se spreminja. Trenutni nihaj proti »liberalizmu«, ki prinaša (vsaj pri nas) bolj krute socialne razmere za državljane, ne more dolgo trajati. Nima nobene perspektive in prinaša škodo delavcem in morda predvsem kapitalu. Skratka, mislim, da gredo spremembe kapitalizma v dve pomembni smeri, ki hkrati predstavljata izhod iz krize:

Prvič: veliko vlaganja v široko izobraževanje. To prinese znanje v vse pore družbe, vsakemu državljanu. S tem se izkoristijo vsi potenciali družbe, kar daje kapitalu osnovo za rast. Znanje ima čudovite lastnosti: poveča razumevanje drugih kar povezuje ljudi, pospešuje razmišljanje kar prinese nove poglede in inovacije, poveča zavedanje, da je treba za polno življenje delati in kolikor se le da tisto, kar znamo in nam je všeč - to prinese učinkovitost. Celota prinaša bolj racionalne rešitve na vseh področjih. Vse to prinese višji standard, ljudje so zadovoljni, vidijo in čutijo perspektivo in družba se vrti v pravo smer.

In drugič: veliko vlaganja v socialo, kar bo omogoči, da imajo vsi ljudje možnost vključevanja v družbo, da stojimo ob strani drug drugemu. Samo to lahko izkoristi pamet vseh ljudi, družba pridobi na »moči možganov« in to generira napredek. Pa še nekaj zelo pomembnega: človek je v osnovi socialno bitje in predvsem to mu je omogočilo, da se je razvil v prevladujočo vrsto na planetu. Rad skrbi za druge in dobro se počuti, če gre njegovi okolici dobro. Težko gleda nesrečne. Ta človeški čut spet prihaja na površje. Celo ZDA, kot klasična »liberalna« država, so uvedle zdravstveno zavarovanje za vse državljane, kar je bilo še pred desetimi leti nepredstavljivo. Tudi Kitajska mora izboljševati pogoje za življenje svojim državljanom - od njih ni mogoče pričakovati, da bodo sestavljali vrhunske naprave in živeli v bedi.

Tone Strnad