»Podjetniki smo kot gospodarji kmetij - nikdar se zares ne upokojimo«

Medtem ko večina zaposlenih najpozneje okrog 60. leta, nekateri tudi že prej, začne računati, kdaj bodo izpolnili pogoje za upokojitev, se zdi, da v podjetništvu leta niso pomembna. Pri nas je »večnih« podjetnikov sicer malo, več jih najdemo v tujini, mogoče tudi zato, ker je podjetništvo pri nas še mlado in je bila večina podjetij ustanovljena po letu 1990.

Večna poroka

»Nikoli se ne bom upokojil. Ta poroka je večna,« odgovarja na vse glasnejše namige o njegovem domnevno krhkem zdravju 92-letni Sumner Redstone, predsednik upravnega odbora ter lastnik medijskih hiš CBS in Viacom, ki je kljub starosti še vedno močno vpet v poslovanje podjetij. Vprašanje njegovega zdravja že leta privlači pozornost vlagateljev, predvsem zaradi negotove usode imperija po njegovi smrti. Med drugim so na dan prišle govorice o možni združitvi CBS in Viacoma, kar pa v podjetjih zanikajo. Vlagatelje skrbi, da lahko negotovost okrog Redstonovega zdravja še poglobi težave podjetij. Obe medijski hiši se namreč že zdaj spopadata z upadanjem gledanosti in oglaševalskih prihodkov - v drugem letošnjem četrtletju je Viacom objavil desetino manjše prihodke kot v istem obdobju minulega leta (znašali so 3,1 milijarde dolarjev), sestrska CBS pa je doživela kar četrtinski upad prihodkov (na 332 milijonov dolarjev).

Medijski magnat Redstone, ki se krčevito oklepa položaja, javnost prepričuje, da je z njim vse v redu. »Vstajam med 4.30 in 5. uro zjutraj, vsak dan se vozim s kolesom in plavam, grem k frizerju, rad tudi spremljam športne dogodke,« je junija zapisal v odgovoru na članek v Vanity Fair o njegovem zdravju. In dodal, da hkrati aktivno spremlja poslovanje svojih podjetij ter je pogosto v stiku z izvršnima direktorjema podjetij CBS in Viacom. Tudi prvi mož CBS Leslie Moonves je pred dnevi za Wall Street Journal zatrdil, da je Redstone še vedno »zelo vpleten« v upravljanje.

Še vedno aktivna je tudi Anne Cox Chambers, prav tako ikona medijskega sveta. Ena najbogatejših žensk na svetu je pri 95 letih članica upravnega odbora Cox Enterprises, medijskega konglomerata s sedežem v zvezni državi Georgia, ki zajema tiskane medije, televizijo, radio. Podjetje je davnega leta 1898 ustanovil njen oče James M. Cox, po njegovi smrti pa je lastništvo pripadlo Cox Chambersovi in njeni sestri Barbari Cox. Čeprav je Cox Chambersova večino premoženja že razdelila med potomce, pa ostaja dejavna kot nadzornica podjetja.

Direktor pri 98 letih

Ne samo nadzorniške, temveč tudi menedžerske funkcije se je vse do zadnjega oklepal Kirk Kerkorian, nekdaj najbogatejši človek v Los Angelesu in lastnik številnih luksuznih hotelov, ki je junija letos po kratki bolezni umrl v 98. letu starosti. Veljal je za soustanovitelja mesta Las Vegas (skupaj z arhitektom Martinom Sternom). Njegovo podjetje Tracinda Corporation, ki ga je kot izvršni direktor vodil vse do konca, je imelo ob njegovi smrti v lasti 16 odstotkov podjetja MGM Mirage, lastnika kopice nepremičnin v Nevadi, Misisipiju in Michiganu, s čimer je bilo njegov največji delničar. Po smrti menedžerja je bil v skladu z oporoko na položaj vodilnega v Tracindi imenovan eden od vodilnih v MGM, ki bo v prihodnjih letih postopno prodal njen delež, so poročali ameriški mediji.

Niti en dan še nisem delal, samo uživam

Skoraj stoletnikov, ki bi vodili ali vsaj usmerjali družinska podjetja, med Slovenci (še) ne poznamo. O natančnih letih v tem članku vljudno tudi ne bomo govorili. »Ljudje imajo do starejših predsodek,« nam je povedal osmi najbogatejši Slovenec Gabrijel Rejc, soustanovitelj nemškega podjetja Efaflex, ki sodeluje tudi v nemških strokovnih združenjih in bi mu bilo neprijetno, če bi ljudje razmišljali o njegovih letih namesto o vsebini tega, kar ima povedati. Glede na to, da je podjetje Efaflex, ki razvija in izdeluje hitrotekoča industrijska vrata, staro 41 let in da je bil Gabrijel Rejc pred njegovo ustanovitvijo v drugih službah, nam je lahko jasno, da je že dobro presegel starost, ko se večini ljudi zdi normalno upokojiti. »Večinoma velja, da moraš s 65 leti obvezno v pokoj, to je marsikomu tako rekoč najvišji cilj in se mu zdi, da se bo takrat pravo življenje šele začelo,« pravi Rejc; nasprotno od tega sam meni, da je njegovo življenje prav to, kar počne. »Večkrat pravim, da nisem bil niti en dan v službi, odkar imam podjetje. V tem delu uživam,« razlaga. Direktor skupine (ta združuje podjetja v več državah) sicer ni več. Pred nekaj leti ga je na tem položaju najprej zamenjala hči Petra Rejc (tudi direktorica slovenske hčerinske družbe), potem pa so zaposlili zunanjega direktorja.

Toda Gabrijel Rejc ostaja močno vpet v delovanje podjetja. »Ukvarjam se s strateškim planiranjem, usmerjanjem podjetja. Mislim, da imam zdaj pomembnejše delo kot prej, ko sem se kot glavni direktor ukvarjal s tekočim poslovanjem,« meni Rejc, ki pogodbeno dela s podjetjem tudi kot svetovalec za tehnologijo in inovacije. Podjetje, v katerem sta skupaj s hčerko zdaj 50-odstotna lastnika, je namreč nastalo ravno na podlagi njegove inovativne zamisli, kako z bliskovitim odpiranjem in zapiranjem vrat prihraniti čas v industriji, in ima prek 40 patentov, s katerimi zagotavlja, da je korak prek konkurenco.

Stara kmečka logika

Tudi Bogomir Strašek, ki je na direktorskem položaju v KLS Ljubno - to je zdaj družinsko podjetje - že 41 let, svojega dela ne jemlje kot službo. »V družinskem podjetju ne gre tako. Imamo sicer novo generacijo menedžerjev, ki mislijo, da mora podjetje dobro delati, tudi če je direktor dva tedna ali mesec dni na dopustu, a to je velika neumnost. Treba je biti zraven, treba je delati, konkurenca je huda, trg neizprosen. Tržne priložnosti so zelo kratek čas na voljo različnim ponudnikom. Tisti, ki prvi zagrabi, dobi posel. V našem podjetju nas je vedno premalo, da bi lahko naredili vse, kar želimo,« pravi.

Ker ne hodi v »službo«, tudi pojem klasične upokojitve zanj ne obstaja. »Nimam nobenih takih ciljev v življenju, da bi si želel izpreči in jih potem uresničiti. Če potegnem primerjavo s kmetijo: tu se ni gospodar nikdar upokojil. Je sicer predal posle, a je pomagal, dokler je le lahko,« pojasnjuje.

Več 10 let za predajo poslov

Albin Doberšek, ki je leta 1983 z ženo Tatjano v Mönchengladbachu v Nemčiji ustanovil podjetje Engineering Dobersek, razmišlja tako: »Čas za predajo poslov je takrat, ko vidiš, da je mlajša generacija sposobna negovati in voditi to, kar smo mi gojili vse življenje z željo, da bi tudi mlajša generacija nadaljevala tvoje delo.« Hči in sin sicer že delata v podjetju.

Zakonca že dlje časa razmišljata o nasledstvu. »Najina želja je, da ostanemo družinsko podjetje in da otroci v prihodnosti prevzamejo vodilno vlogo,« pravi sogovornik. Po njegovi zamisli naj bi sin Boštjan s tehnično izobrazbo prevzel tehnično vodenje podjetja, hči Natalija, po izobrazbi ekonomistka, pa naj bi prevzela finance.

Tudi v KLS Ljubno po Straškovih besedah, ki ima dve hčeri, v podjetju pa sta zaposlena tudi zeta, že natančno vedo, kdo bo prevzel katero področje. »Primopredaja na družinske člane poteka že nekaj časa. Lahko rečem, da posle predajamo že 40 let, zadnja leta pa zelo intenzivno. Tega se ne da predati tako hitro, kot to naredijo na Slovenskem državnem holdingu. Tako delajo tisti, ki mislijo po starem. Mi niti nismo zelo veliko podjetje, pa se predaja kljub temu ne da izpeljati čez noč niti ne v enem letu,« pravi.

Zaradi kupcev je pomembno pokazati, da imajo odgovor na vprašanje, kdo bo nasledil trenutno vodstvo, pojasnjuje. »Zaupanje kupcev je ključno. Zaupanje pa vzbujajo ljudje - kupci morajo videti, kdo v podjetju dela posel, in tudi, kdo ter kako se odziva, ko pride do napak. Tudi zato to ne gre s hitro predajo. Direktor mora poznati podrobnosti vseh procesov v podjetju, da jih lahko uravnoteži in poslovanje teče gladko.«

Razmišljanje Albina Doberška je zelo podobno. Po njegovem mnenju je pri predaji vodenja naslednji generaciji najpomembnejša predaja kontaktov do končnih kupcev. »Za to je potrebnega veliko časa, saj si simpatij in zaupanja kupcev ne moreš preprosto pridobiti, ampak si jih moraš zaslužiti s trdim in poštenim delom. Pomembna je seveda tudi predaja tehničnega znanja, ki smo si ga pridobili v praksi,« razlaga Doberšek, ki tudi potem, ko bodo podjetje prevzeli potomci, namerava ostati svetovalec.

Kaj pa počitek

»Saj se poskušan prisiliti, da bi bil več na dopustu,« odgovarja Gabrijel Rejc. »Ampak tega se je treba naučiti.« Odnos predanih podjetnikov do luksuza rad ponazori z anekdoto o lastniku veliko večjega nemškega podjetja Hörmann, ki proizvaja in po vsem svetu prodaja garažna vrata: »Gospoda Hörmanna sem bolj v šali kot zares vprašal, kje ima svojo jahto. Rekel je, da na Kitajskem. Ko sem se začudil, je pojasnil: 'Na Kitajskem imam dve proizvodni hali, to sta moji jahti!'«

Seveda ima Gabrijel Rejc tudi svoje veselje. »Rad hodim na hrvaško obalo, rad hodim tudi na Maldive, zaljubljen sem v eksotične kraje.« Golf in podobne stvari ga ne zanimajo, obožuje pa dobro hrano in ima dosti povedati o dobrih restavracijah. »Rad grem v Krištofa v Predosljah. Rad imam tudi mediteransko hrano, rad grem v Cormons na italijanski stani Gorice, lastnik je Slovenec. Manjka pa mi dobra restavracija z azijsko hrano.« In še navrže, da bo spet preizkusil tudi ljubljanski Maksim, saj je slišal, da so zamenjali kuharja.