Kdor vidi denar kot vir vsega zla, ne bo nikoli bogat

Sanjate o tem, da bi obogateli, vendar še ne veste, kako bi zaslužili milijone? Najpametneje je vprašati bogate, kako se jim je to posrečilo. Ameriški podjetniški svetovalec Steve Siebold se je 30 let pogovarjal z najbogatejšimi ljudmi na svetu in tisto, kar je izvedel, popisal v knjigi z naslovom Kako razmišljajo bogati ljudje (How Rich People Think). Rdeča nit je ugotovitev, da so bogati res drugačni od navadnih ljudi, da tudi drugače razmišljajo in da so ravno zaradi tega obogateli.

Nove rešitve za stare težave

Avstralska milijarderka Gina Rinehart, lastnica družbe za raziskovanje in izkoriščanje rudnikov Hancock Prospecting, si je pred kratkim nakopala jezo javnosti, ko je dejala, da so tisti, ki so brez denarja, ljubosumni na bogataše. Namesto da čas zapravljajo za popivanje, kajenje in brezplodno druženje, bi morali raje več delati. Ne glede na to, ali menimo, da je bogatašinja arogantna ali da je izgubila stik z resničnostjo, ravno takšne in podobne izjave pričajo o različnem načinu razmišljanja bogatašev o sebi, denarju in svetu okoli sebe. Razlike v razmišljanju so po Sieboldovem mnenju najpomembnejši dejavnik uspešnega služenja denarja.

Tisti, ki torej hoče postati bogat, naj poizve, kako bogati razmišljajo, jih posnema, ukrepa in obogati.

Večino med nami so učili, da delodajalcu dajemo svoj čas v zameno za zaslužek. Bogati pa denar služijo tako, da izkoriščajo svojo ustvarjalnost in pridejo na dan z novimi idejami, ki služijo ljudem in rešujejo probleme. Ni pomembno, koliko ur delaš, morda celo pozno v noč. Gre za to, da svoj um izuriš, da o starih težavah razmišlja na nov način.

Odločanje brez čustev

Navadni ljudje v proces odločanja mešajo čustva, kar zamegli njihovo sposobnost presoje. Bogati razmišljajo brez vpletanja čustev, o služenju denarja, investiranju in varčevanju se odločajo na podlagi logike. Čustva uporabljajo za to, da se motivirajo za ukrepanje. Oba načina razmišljanja sta pomembna, skrivnost pa je v tem, da veš, kdaj katerega uporabiti, in da ju ne mešaš med seboj.

Problemi kot priložnost za zaslužek

Denar se ustvarja z idejami, ki rešujejo probleme, in ker je idej neskončno veliko, so bogati prepričani, da je tudi količina denarja, ki ga lahko zaslužijo, neskončna. Ljudske množice vidijo, da je svet v recesiji poln dozdevno nerešljivih težav. Bogati v teh novih, zapletenih okoliščinah vidijo življenjsko priložnost, da z njihovim reševanjem še bolj obogatijo. Čim več je zapletenih problemov, s katerimi se družba spopada, tem več je priložnosti, da obogatijo.

Veliko denarja, veliko svobode

Ljudske množice bogataše prezirajo, ker svoje bogastvo razkazujejo, in napačno domnevajo, da denar služijo zaradi družbenega položaja, ki jim ga ta zagotavlja. Vsak rad uživa čim višji družbeni položaj, saj se tako čuti pomembnega, a bogataši kopičijo denar predvsem zato, da lahko živijo po svojih željah. Denar jim daje svobodo, da delajo, kar hočejo, kadar koli hočejo, s komer koli hočejo, kolikor dolgo hočejo, in da jim za to ni treba nikomur dajati odgovora.

Loterijska miselnost množic

Množice imajo loterijsko miselnost. Možgane so jim oprali, da mislijo, da lahko obogatijo samo z izpolnjevanjem listka za loto ali na igralnih avtomatih. Bogati pričakujejo, da bodo denar zaslužili vsak dan in vsako leto, in niso presenečeni, če se na njihove bančne račune stekajo milijoni. Naučili so se pričakovati velike stvari, posledica tega pa je, da so v svojem prizadevanju za bogastvo drzni, agresivni in neustrašni.

Večini med nami so dopovedovali, da ne moremo imeti vsega in da moramo izbirati med uravnoteženim življenjem in bogatenjem. Bogati vedo, da imaš lahko oboje in da lahko zaslužiš več in delaš manj. Ustvarjalno reševanje problemov je temelj vsakega velikega bogastva. Ideja, ki reši majhen problem za veliko ljudi ali velik problem za majhno skupino ljudi, lahko navrže milijone. Ideje je mogoče razvijati podnevi ali ponoči kjer koli na svetu. Zanje ni vedno treba imeti veliko časa, temveč vztrajnost in odločnost.

Obsedeni z učenjem

Formalna izobrazba človeku omogoča preživetje, samoizobraževanje pa mu prinaša bogastvo. Bogataši so obsedeni z učenjem in osebnim razvojem. Vedo, da je njihov um središče njihovega finančnega imperija, in medtem ko se množice zabavajo, bogati berejo, poslušajo predavanja, obiskujejo seminarje in navezujejo stike z vplivnimi ljudmi.

Siebold se je za bogataše in bogatenje začel zanimati, ko je bil študent brez prebite pare in je hotel postati bogat. Na poslovni fakulteti, ki jo je obiskoval, pa ni našel zadovoljivih odgovorov. Profesorji so bogataše večinoma omalovaževali, zato je odgovor začel iskati zunaj akademskih krogov. Želel je poiskati kakšnega milijonarja, ki bi mu dal odgovore na vprašanja. Ugotovil je, da je to zelo težko, saj je večina želela, da jih ljudje pustijo pri miru. Ko je nazadnje le naletel na enega, ki se je bil pripravljen z njim pogovarjati, je moral obljubiti, da ne bo izdal njegovega imena. Tako tudi vsi drugi, s katerimi je navezal stike. Siebold je ugotovil, da se bogataši sicer razlikujejo po osebnosti, skupno pa jim je to, kako razmišljajo o denarju. Do njega imajo vsi pozitiven odnos v nasprotju z navadnimi ljudmi, ki mislijo, da je denar vir vsega zla.

Večina ljudi je prepričana, da so bogataši imeli srečo, da so obogateli, ali da so do premoženja prišli na nepošten način. Siebold zatrjuje, da so sleparji v vseh slojih prebivalstva in da jih med bogataši ni več kot med revnimi. Vendar je zanimivo, da so po njegovem mnenju bogataši zelo osovražena skupina, da so diskriminirani in jih demonizirajo celo v najbogatejših državah. Bogataši to sovraštvo čutijo, zato se družijo samo med sabo. Številni so prepričani, da zato, ker mislijo, da so nekaj več kot drugi ljudje, a ni tako. Preprosto hočejo biti med ljudmi, ki jih ne sovražijo in jih razumejo.

Magična meja prvi milijon

Bogataši si postavljajo visoke cilje. Ko dosežejo enega, si postavijo naslednjega. Preden zaslužijo prvi milijon, ne verjamejo, da se jim to lahko posreči. Ko pa enkrat to oviro presežejo, se zdi, da naslednje cilje dosegajo čedalje lažje. Dosežejo uspeh, za katerega so jim vsi dopovedovali, da ga ne bodo. K novim uspehom se pomikajo v nelinearnih skokih, od enega milijona do desetih, nato tridesetih itd. Ne gre toliko za njihovo sposobnost, saj je sposobnih veliko ljudi, ampak bolj za gotovost vase. Na neki točki nehajo poslušati druge in poslušajo samo še sebe.

Denar ni vir vsega zla

Kdor torej hoče obogateti, se ne sme zmeniti za trditve, da je denar vir vsega zla. Služenje denarja in bogastvo sta pozitivni stvari, ugotavlja Siebold. Tudi sam je obogatel, zasluge za to pa pripisuje naukom, ki jih je prejel med pogovori z bogataši in ki so mu pomagali spremeniti način razmišljanja. Najboljši nauk, ki ga je prejel, je imel za posledico, da je nehal misliti, da je služenje denarja slabo. Dokler imaš do denarja negativen odnos, ga nikoli ne boš imel. Ko je obogatel, ga je denar osvobodil, da je začel razmišljati širše, saj mu ni bilo več treba tuhtati, kako bo plačal položnice in poravnaval račune.

Ena Sieboldovih ugotovitev je tudi, da povprečni ljudje mislijo, da je sebičnost greh, medtem ko so bogataši prepričani, da je krepost. Avtor si to razlaga s tem, da bogataši poskušajo biti srečni, medtem ko navadni ljudje mislijo, da je to slabo, ravno zato pa ostajajo revni. »Če ne poskrbiš zase, ne moreš pomagati drugim. Ne moreš dati tistega, česar nimaš,« pravi Siebold.

Pohlepnejši in z manj sočutja

Morda je to razlaga rezultatov raziskave psihologa Paula Piffa z univerze Berkeley, ki je pokazala, da so ljudje iz manj privilegiranih kategorij prebivalstva bolj sočutni, bogati pa sebičnejši in pohlepnejši. Udeležence raziskave je prosil, naj ocenijo svoj družbeni položaj. Potem jim je pokazal posodo z bomboni in jim rekel, da jih lahko vzamejo, kolikor hočejo, ostanek pa bodo dobili otroci v sosednji sobi. Tisti, ki so sami sebe imeli za premožnejše, so vzeli veliko več bombonov kot tisti, ki so se opredelili za revnejše.

Na tej univerzi so izvedli tudi raziskavo, s katero so hoteli ugotoviti, kako družbeni razred vpliva na čustva usmiljenja in sočutja do drugih. Dali so jim na ogled video s posnetki otrok, ki so zboleli za rakom. Izkazalo se je, da se je manj premožnim udeležencem ob gledanju teh prizorov srčni utrip upočasnil, poleg tega so svoje sočutje izrazili tudi z besedami, medtem ko so bogati ostali neprizadeti in je njihov srčni utrip ostal enak.

Nezavedanje realnosti

Piff in kolegi si to razlagajo podobno kot Siebold. Denar in obilje bogatašem daje občutek svobode in neodvisnosti od drugih. Manj ko so odvisni od drugih, manj jim je mar za čustva drugih in bolj so zagledani sami vase. Tudi glede pohlepa je razlaga berkeleyjskih psihologov podobna. Odnos bogatašev do pohlepa je tako kot do denarja pozitiven. Gre torej za razlike v mišljenju. Ni rečeno, da bogataši niso zmožni darežljivosti, številni tudi darujejo velike vsote denarja, a raje razmišljajo o tem, kako bodo svoje sposobnosti uporabili za služenje denarja, in so prepričani, da drugi ljudje razmišljajo enako. Zatopljeni so v nekakšno blaženo nezavedanje resničnosti okoli sebe.

avtorica: Anamarija Urbanija; članek je bil objavljen v reviji Manager - najbogatejši Slovenci 2012, november 2012.