Bogataš, ki hoče ostati brez denarja, 2. del

Chuck Feeney, ki nikoli ni živel na veliki nogi, namerava svoje milijardno premoženje donirati še v času svojega življenja. To mu gre zelo dobro od rok. S svojo filantropijo je navdihnil številne druge bogataše, med njimi Billa Gatesa in Warrena Buffetta.

Vzpon z japonskim razcvetom

Cvetoče japonsko gospodarstvo je to majhno, nekoliko neorganizirano podjetje spremenilo v eno najdonosnejših trgovskih podjetij v zgodovini. Leta 1964 je japonska vlada odpravila omejitve potovanj v tujino. Tako so lahko Japonci začeli odhajati na počitnice v tujino, japonski turisti pa so s svojimi velikanskimi prihranki preplavili svet. Feeney je zaposlil inteligentno Japonko, ki je njegove trgovine napolnila z vsem, kar so Japonci radi kupovali: s konjakom, cigaretami in predvsem usnjenimi torbicami, ki so jih japonski turisti razgrabili. Kmalu je Feeney zaposlil turistične vodnike, ki so množice turistov pripeljali v Feeneyjeve brezcarinske trgovine, še preden so se nastanili v hotelu, tako da prej nikjer drugje niso mogli zapraviti denarja.

Japonci so bili tako donosni kupci, da je Feeney najel analitike, ki so napovedovali, katero mesto bo naslednje na seznamu njihovih obiskov. Brezcarinske trgovine so vznikale v Anchorageu, San Franciscu in na otoku Guam. Naslednji cilj je bil majhen tropski otok Saipan. Ker tam ni bilo letališča, ga je Feeney dal zgraditi.

Gora denarja, ki ga ni bilo več mogoče skriti

V desetih letih je nakopičil za 334 milijonov dolarjev dividend, ki jih je vložil v hotele, trgovine, tovarne oblačil, pozneje pa tudi v tehnološke start upe. Še vedno je ostajal skrivnosten in nevsiljiv, a denarja je bilo zdaj že toliko, da ga ni bilo mogoče spregledati. Leta 1984 je revija Forbes na lestvico 400 najbogatejših Američanov Feeneyja uvrstila na 31. mesto in njegovo premoženje ocenila na 1,3 milijarde dolarjev, v spremnem članku pa opisala velikanski uspeh podjetja Duty Free Shoppers in njegovih štirih lastnikov. Skrivnost je bila razkrita.

Vendar so se novinarji revije zmotili v dveh pogledih: Feeneyjevo premoženje je bilo veliko večje in ni bilo več njegovo. Samo ozek krog Feeneyjevih zaupnikov je vedel, da je imel samo še nekaj milijonov dolarjev premoženja in da je ves preostali denar prenesel na Atlantic Philanthropies (AP). Revija Forbes ga je na seznam bogatašev uvrščala do leta 1996.

Tekmovalen, toda skromen

Kljub temu je svoje podjetje agresivno širil. Rad je služil denar, a ko ga je zaslužil, ga ni več potreboval. Osrečevale so ga preproste stvari. Odraščal je v preprosti, delovni družini in opazoval svoje starše, ki so pomagali drugim. Njegova mati, ki je bila medicinska sestra, se je na primer vsako jutro odpeljala v službo in se kot po naključju pripeljala mimo avtobusne postaje ter naložila invalidnega soseda. Te tradicije dobrodelnosti, ki jo je prevzel od staršev, pa ni prav nič gojil do svojih poslovnih tekmecev. »Sem zelo tekmovalna vrsta človeka. Glede denarja pa ... saj ne da ga ne bi maral, a ne potrebujem ga veliko.«

Razkritje lastništva ob prodaji

Z zalivsko vojno je turistični promet upadel in denar od dividend je v blagajno AP dotekal le še v tankem curku. Tudi potem ko je gospodarstvo okrevalo, je Feeney čutil, da so najboljši časi za njegovo podjetje minili, zato je svoje tri partnerje začel nagovarjati, naj začnejo iskati primernega prevzemnika. Najprimernejši kupec je bil Bernard Arnault in njegov luksuzni koncern LVMH. Po dveh letih pogajanj so družabniki podjetje prodali. Takrat je ves svet izvedel, da Feeneyjev delež od prodaje v znesku 1,6 milijarde dolarjev pravzaprav ni njegov, ampak pripada dobrodelni organizaciji Atlantic Philanthropies.

Navdih Gatesu in Buffettu

Tako je bilo konec njegove anonimnosti, a je imelo tudi pozitivne strani. Bill Gates in Warren Buffett, najbogatejša človeka na svetu, priznavata, da sta se pri njem navdihovala, tako Gates in njegova žena Melinda pri ustanavljanju svoje dobrodelne organizacije (Bill & Melinda Gates Foundation) kot Gates in Buffett pri organizaciji kampanje Giving Pledge, v kateri se je doslej zavezalo že 90 najbogatejših ljudi na svetu, da bodo v dobrodelne namene podarili vsaj polovico svojega premoženja.

Proti revščini in za več izobrazbe

Dobrodelne organizacije se morajo za Feeneyjev denar potegovati s podrobnimi poslovnimi načrti, jasnimi cilji in popolno transparentnostjo. Če se v projektu pojavijo nepravilnosti, Feeney zapre denarno pipico. Izbira programe, ki prinašajo velike učinke in ljudem pomagajo, da se dvignejo bodisi iz revščine ali iz intelektualnega povprečja. Velikanske vsote namenja za raziskave na univerzah, na primer na Irskem ali v Avstraliji, ker je prepričan, da je s tem mogoče ustvarjati usposobljeno delovno silo in privabiti najboljše talente ter tako ustvariti ugodne okoliščine za visokotehnološke panoge in tuje naložbe.

Da bi kar najbolj povečal učinke svojih donacij, poskuša vlade in druge morebitne dobitnike svojih donacij pripraviti do tega, da v projekt vložijo enako vsoto. Leta 1997 je obljubil sto milijonov dolarjev irskim univerzam, a le če bi vlada darovala enako vsoto. Čeprav je bila ta na tesnem z denarjem, je to vsoto dala. Z enako taktiko se loteva bogatih ljudi in razvojnih agencij. Ne mara, da se njegovo ime pojavlja na spominskih tablah na knjižnicah ali bolnišnicah, ki jih financira. Takšno slavo raje prepusti egocentričnim bogatašem, saj tako od njih dobi več denarja za projekte.

Slog povprečneža

Nikoli ni poskusil živeti na veliki nogi, ker je že vnaprej vedel, da mu to ne bi bilo všeč. Nima niti avta niti jahte. Po njegovem mnenju casio ravno tako kaže čas kot rolex. Z ženo živita v skromnem stanovanju, ko pa pripotuje v New York, prespi v hčerkinem stanovanju. Vedno si je prizadeval, da bi plačal čim manj davkov, zato je prvo podjetje ustanovil v Liechtensteinu, holding pa na Bermudih in ga vpisal na ime svoje prve žene, ki je bila Francozinja. Denarja, ki ga je tako prihranil, pa ni porabil zase. Manj davkov je pomenilo, da je lahko več podaril.

Takšna stiskaška miselnost je v popolnem nasprotju z velikanskimi vsotami, ki jih je podarjal. Nauk, ki ga hoče vcepiti vsem bodočim človekoljubom je, naj ne čakajo, da bodo denar podarili, ko bodo stari ali celo mrtvi. Namesto tega naj podarjajo, dokler imajo še dovolj energije, zvez in vpliva, kajti le tako bodo lahko kaj dosegli. »Ljudje, ki imajo denar, imajo tudi dolžnost do družbe,« pravi.

avtorica: Anamarija Urbanija; članek je bil objavljen v reviji Manager - najbogatejši Slovenci 2012, november 2012.