Ko se profesor loti biznisa

Peter Baloh ima v žepu dve različni diplomi z ekonomske fakultete (eno iz managementa in eno iz poslovne informatike), dva magisterija in doktorat. Več let je kot docent poučeval na ljubljanski ekonomski fakulteti in kot gostujoči profesor na več tujih univerzah, objavil je tudi več akademskih člankov. Redno profesorsko delo je obesil na klin, ko so ga pred nekaj več kot dvema letoma povabili v gospodarstvo. Zdaj je član uprave skupine Bisol Group, ki je najbolj znana po proizvodnji fotonapetostnih modulov in po projektiranju ter postavljanju sončnih elektrarn. V skupini, ki ima danes več kot 300 zaposlenih, dela na različnih področjih, denimo v procesu inoviranja in razvijanja novih izdelkov, informacijski podpori poslovanju, postavitvi in udejanjanju poslovne strategije ter uvajanju poslovnih procesov v tem hitro rastočem podjetju. Trenutno se največ ukvarja s tem, kako iz obstoječih izdelkov razviti bolj trajnostne, ki bi kupcem zagotovili samooskrbo z elektriko in jim občutneje zmanjšali stroške za energijo, hkrati pa išče načine, kako izdelke prilagajati novim trgom, ki imajo drugačne zakonitosti in drugačno uporabo električne energije. V fotovoltaični industriji je bila hitra rast v preteklosti namreč v veliki meri pogojena s prodajo na razvitih, predvsem evropskih trgih, kjer so bile za pridobivanje električne energije iz sonca na voljo tudi številne podporne spodbude EU, ki jih zdaj počasi ukinjajo.

Ko poučuje, se tudi uči

Njegova karierna pot iz akademske sfere v gospodarstvo za naše razmere ni ravno pogosta. Le redki slovenski profesorji se preskusijo tudi v gospodarstvu, zato se praktično znanje (pre)počasi vnaša v učne načrte in jih za zdaj študenti dobijo le na redkih študijskih programih. V tujini po drugi strani prehajanje profesorjev v gospodarstvo ni nič novega, zelo uspešno to prakso izvajajo na prestižni ameriški univerzi Stanford. Njihov dekan, John L. Hennessey, je denimo zagnal več start upov in sedi v upravi multinacionalk Google in Cisco Systems. Tudi Peter Baloh poleg dela v upravi Bisola še vedno poučuje in prenaša svoje znanje na študente. Kot izredni profesor na IEDC ‒ Poslovni šoli Bled namreč predava o managementu tehnologij in inovacij ter s študenti na to temo rešuje primere iz poslovne prakse. Pravi, da včasih pri delu s študenti reši tudi kak službeni problem, saj v okviru poučevanja sliši veliko zanimivih idej in hkrati spoznava, kako se z inovacijskimi izzivi spopadajo v drugih podjetjih.

Mreža poznanstev odpira nove priložnosti

Baloh meni, da je za njegov uspešen preskok v gospodarstvo poleg strokovnega znanja zaslužna tudi razvejena mreža poznanstev. »Ko sem se kot študent in pozneje kot docent na ekonomski fakulteti udeleževal različnih akademskih in poslovnih konferenc, sem si na vsakem dogodku zadal cilj spoznati eno novo osebo in z njo ostati v stikih več let. Pozneje sem ta cilj povečal na dve in nato na tri osebe,« se spominja. Zaradi številnih osebnih stikov so se mu v karieri ponudile številne dobre poslovne priložnosti, tako je dobil navdih tudi za številne akademske članke. Mladim zato svetuje, naj že med študijem gradijo prijateljske vezi, pozneje pa ohranjajo stike s svojimi nekdanjimi sošolci in na poslovnih dogodkih širijo socialno mrežo, saj jim bo ta pozneje v življenju še kako koristila. Baloh denimo s številnimi nekdanjimi sošolci zdaj sklepa posle, jim prodaja izdelke ali jih od njih kupuje. Ker je Slovenija tako majhna, namreč nikoli ne veš, kdo ti bo odprl naslednja vrata. Poleg tega, da rad spoznava nove ljudi, je tudi vedno odprt za nove stvari in novo znanje, denimo managerske veščine, s katerimi se je spopadel ob prihodu na vodstveno pozicijo. Pravi, da ga nadrejeni in sodelavci cenijo tudi zato, ker ne vda zlahka in vedno izpelje, kar si zastavi, pri delu pa je do neke mere perfekcionist, saj pravi, da od sebe ne more dati slabega izdelka. »Pogosto me je to stalo neprespanih noči. Nerodno bi mi bilo namreč, če ne bi izpolnil pričakovanj,« pripoveduje. Prepričan je tudi, da so v njegov prid govorile tako njegove izkušnje pri poučevanju kot samostojni podjetniški podvigi, ki jih bomo opisali v nadaljevanju. Ker se je vzporedno ukvarjal tako s tehniko in informatiko kot s poslovnimi vedami, zdaj laže sodeluje tudi pri tako imenovanih vizionarskih projektih, ko v podjetju iščejo tehnološko-tržne inovacije in orjejo ledino pri oblikovanju izdelkov ali drugačnem pristopu do kupcev.

Po tujih zgledih: teorija in praksa z roko v roki

S praktičnimi projekti in sodelovanjem med fakultetami ter podjetji se je najprej seznanil v času študija in poučevanja v tujini. Pravi, da je tam izmenjava kadra med univerzo in podjetji stalna praksa. Profesorji tako ostajajo v stiku z realnostjo v gospodarstvu in obenem podjetja na tak način spoznavajo perspektivni kader in sveže ideje. S študenti na IEDC pogosto rešuje praktične primere, tudi tiste, na katere je naletel v okviru svojega dela v Bisolu. Po drugi strani teoretičnega znanja ne gre zanemariti, meni, da so mu v prvi vrsti dala širino razmišljanja. Poleg tega se je tako naučil sistematizirati poslovne procese, torej jih uvrstiti v neki red ali sistem, obenem pa zna tudi analitično reševati težave.

Prve posle sklepal že pri sedmih letih

V poslovnem svetu se je hitro znašel, pravi Baloh, saj si je vedno želel delati v gospodarstvu. Že kot otrok je rad služil denar in prodajal različne stvari. Ko je bil star sedem let, je organiziral prvi posel, ki je bil tedaj še legalen ‒ kopiral je namreč kasete z računalniškimi igricami in jih kupcem pošiljal po pošti. Uslužbenke na poštnem okencu, čez katerega ni niti videl, so ga klicale 'mali privatnik'. V študentskih letih je delal na lokalni televiziji in pozneje v oddelku kontrolinga v Gorenju, tam pravi, se je naučil odgovornosti in natančnosti. Prvo zaposlitev po diplomi je dobil v revizijskem podjetju Deloitte & Touche, kjer je spoznal različne načine dela v podjetjih. Ker je želel svoje znanje še nadgraditi, poleg tega pa ni bil pripravljen že pri 22 letih cele dneve preživeti v pisarni in po hotelih, se je za nekaj let zapisal akademski karieri. Tudi podjetniške žilice iz otroštva ni opustil: leta 2000 je skupaj s prijateljem ustanovil spletno stran motosvet.com, ki združuje slovenske motoriste in ima več kot 25 tisoč članov. Nekaj časa je motor vozil tudi sam in aktivno sodeloval pri ustvarjanju vsebine na spletni strani. Da bo stran za motoriste uspešno delovala in bo dobro obiskana, je sklepal zato, ker so se mu motoristi zdeli strastno privrženi svojemu hobiju. V podjetju Tun, v katerem je solastnik, je z omenjeno spletno stranjo lani ustvaril okoli 86 tisoč evrov prihodkov.

Unovčiti je znal tudi svojo tehnično podkovanost: je namreč soavtor 18 knjig o uporabi sodobnih IT-orodij, v katerih predvsem poslovne uporabnike uči reševanja praktičnih primerov s pomočjo pisarniških računalniških programov. Številne izdaje so bile razprodane.

V managerja se je prelevil čez noč

Čeprav v preteklosti ni vodil podjetja z velikim številom zaposlenih ‒ v svojih podjetjih (poleg Tuna je imel še dve) je imel namreč največ enega ali dva zaposlena ‒, se je hitro naučil managerskih spretnosti. Številne so mu bile že dane, denimo samostojnost in želja po sprejemanju odločitev, drugih se je učil sproti. Najbolj se ukvarjal z mehkimi veščinami in psihologijo, katerih teorijo je poslušal že kot študent na fakulteti. Na novem položaju je denimo spoznaval, kako komunicirati z različnimi tipi sodelavcev ali zahtevnimi strankami, kako prisluhniti idejam drugih in kako motivirati ljudi. Managerska funkcija v Bisolu je namreč pomenila, da bo moral voditi ljudi, ki že sami vodijo ljudi, in da bo vodil tudi znanstvenike ter druge strokovnjake. Pravi, da je svoje sodelavce sprva večinoma samo opazoval in jih poslušal ter tako spoznaval, kakšno vodenje zahtevajo. Spominja se tudi, da je v preteklosti včasih rad soliral in poskušal uveljaviti svoje ideje, zdaj se je naučil popustiti in omogočiti drugim, da se izkažejo.

Kako je delati za zasebnega lastnika?

»Ker sem prišel v podjetje od zunaj in se zavihtel na vodstveni položaj, je bilo za moje nadaljnje delo pomembno, da je predsednik uprave Uroš Merc sodelavcem razložil, kakšna bo moja vloga v podjetju,« se spominja. Merc mu ob nastopu novega položaja ni dal natančnih zadolžitev ali nalog, ampak bolj usmeritve, kje naj začne. Predlagal mu je denimo, naj malo počaka in spozna podjetje, saj je dela ogromno in naj si sam poišče izzive v skupini in se loti tistih področij, ki se mu zdijo prioritetna in še niso optimalna. Člani uprave med seboj tudi nimajo strogo ločenih pristojnosti in področij. Namerno se namreč vsi ukvarjajo z vsem, o vodenju posameznih projektov pa se dogovarjajo sproti na sestankih. »Naša plešoča struktura uprave nam omogoča hitrejše odzivanje podjetja, boljše prepoznavanje prioritet, hkrati se nihče ne usmerja le ozko na svoje področje, saj se potem pogosto zgodi, da pozabi uskladiti z drugimi funkcijami v podjetju, na tak način je boljši tudi pretok novih idej, vodenje pa je bolj raznoliko,« še razlaga. Zadovoljen je tudi, ker ima dovolj samostojnosti pri odločanju. Ker je različnih projektov v podjetju preveč, si ne predstavlja, da bi bil le vmesni člen med zaposlenimi in lastnikom, saj bi to slabo vplivalo tako na poslovne rezultate kot na zaposlene. Za svoje odločitve prevzema tudi odgovornost.

Pri mladih ceni iznajdljivost in predanost delu

Pri mladih, ki jih danes zaposluje, predvsem išče željo po osebni rasti in iznajdljivost. Zadnje se je sam naučil tudi na številnih potovanjih v tujino. Kandidatova izobrazba pri njem ni glavni pogoj, je pa priporočljivo, da jo ima. Ne glede na stopnjo izobrazbe pa pri mladih vedno preveri, kako dobro znajo svoje znanje uporabljati v praksi. Na razgovorih za službo pogosto vpraša denimo: kateri vaš projekt je propadel in kaj ste se iz tega naučili? Na to vprašanje ni pravilnega ali napačnega odgovora, ampak služi bolj za to, da spozna kandidata, njegov način dela, kako dobro se znajde v poslu, kako hitro odreagira in kako vešč je v komunikaciji. Od kandidata pričakuje tudi, da ve, na katerem področju bi se rad naprej razvijal in na katerem že ima osnovno znanje. »Ne pričakujem pa, da bo novinec prišel v podjetje in znal vse, strokovno znanje se namreč nadgrajuje z delom v podjetju, poleg tega pa sem nekje prebral, da strokovno znanje danes že po dveh letih zastara in ga je treba obnavljati,« še pove.

avtorica: Kristina Koman; članek je bil objavljen v reviji Manager - najbogatejši Slovenci 2012, november 2012.