Milijarderji iz držav, ki krahirajo

Evropske države, ki so v krizi zaprosile za pomoč, imajo milijarderje, ki jim kriza z nekaterimi izjemami ni prišla do živega. Nekaterih med njimi se sploh ni dotaknila in še naprej povečujejo svoje bogastvo, nekateri so nekaj svojega bogastva izgubili, a jim ga je še vedno veliko ostalo, da bodo zlahka prebrodili težke čase, nekateri med njimi so propadli, veliko pa jih je svoje milijarde preneslo iz domovine v varnejša zatočišča. Med temi zadnjimi je verjetno največ grških premožnežev.

Seznam Lagarde straši

Odkar se je v Grčiji razvedelo, da je na pisalni mizi grškega premiera Antonisa Samarasa pristal tako imenovani seznam Lagarde, ki med 22 tisoč bogataši in poslovneži iz držav članic EU, ki jih preiskujejo zaradi davčnih utaj in korupcije, vsebuje tudi imena približno dva tisoč Grkov, sta doslej dva človeka, ki sta domnevno na seznamu, naredila samomor. Seznam je tajen. Znano pa je, da ga je že leta 2010 takratnemu grškemu finančnemu ministru Giorgosu Papaconstantinouju izročila direktorica Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde, ko je bila še francoska finančna ministrica. Takrat je seznam 'izginil', zdaj pa se je končno le našel. Na seznamu so bogataši in poslovneži, ki imajo račune v švicarskih bankah in jih preiskujejo zaradi utaje davkov ter korupcije.

Grki po nasvet k Izraelcem

Da so grški milijarderji že zdavnaj začeli zapuščati domovino in svoj denar raje vlagajo v tuje banke ali v nepremičnine in podjetja, ki so se znašla v težavah, ni nič novega. Pred kratkim je izraelsko finančno ministrstvo dobilo prošnjo za nasvet iz grških vladnih krogov. Grške oblasti so hotele izvedeti, kako se je Izraelu posrečilo dobiti denar od Judov, ki živijo v diaspori, da so ga ti bili pripravljeni vložiti v staro domovino. Ni znano, kakšen je bil odgovor iz Izraela, jasno pa je, da je to vprašanje prišlo prepozno. Bogati Grki, ki bi lahko pomagali svoj denar angažirati v prid grškemu gospodarstvu, so ga že zdavnaj korak za korakom prenesli v tuje banke, poleg tega pa ga najraje vlagajo v drage hiše in stanovanja v središču Londona.

Najbogatejša Grka zasidrana v Švici

Spiro Latsis in njegova družina se na Forbesovi lestvici svetovnih milijarderjev pojavljata že od leta 2002. Na zadnji lestvici je bogataš z 2,6 milijarde dolarjev uvrščen na 464. mesto. Spiro je sin ladjarskega magnata Johna Latsisa. Podedovano družinsko bogastvo je iz ladjarskega posla v zadnjih letih postopoma vlagal v zasebni bančni konzorcij EFG International s sedežem v Zürichu, ki mu tudi predseduje. Konzorcij ima naložbe v naftnih poslih, gradbeništvu in letalskem prevozništvu. Z družino živi ob Ženevskem jezeru. Kriza je njegovo premoženje sicer kar občutno prizadela. Leta 2008 je bil na 68. mestu Forbesove lestvice, lani s 4,8 milijarde dolarjev na 219. mestu, letos pa je zdrsnil na 464. mesto.

Latsisa je letos prehitel Aristotelis Mistakidis in postal najbogatejši Grk. Milijarder je postal šele lani, ko je surovinski koncern Glencore s sedežem v švicarskem Baaru, katerega lastnik je Mistakidis, začel kotirati na borzi. Čeprav je vrednost delnic koncerna od tedaj upadla za 20 odstotkov, se mu zaradi naraščajočega povpraševanja po surovinah obeta bleščeča prihodnost. Pred kratkim je sklenil sporazum o prevzemu rudarskega koncerna Xstrata. Nastaja četrti največji rudarsko-naftni velikan, ki je po zdajšnjih ocenah vreden 90 milijard dolarjev. Tudi Mistidakis živi v Švici, na Forbesovi lestvici pa je za zdaj z 2,8 milijarde dolarjev na 418. mestu.

Najbogatejša Irka že desetletja v Kanadi

Gneče v konkurenci za naslov najbogatejšega Irca zaradi gospodarske krize v tej državi že nekaj let ni prevelika, zato je Sunday Times letos že četrtič zaporedoma za najbogatejšo Irko razglasil 71-letno Hilary Weston, čeprav se je ta v kanadski Toronto preselila že leta 1974 in postala kanadska državljanka. Tako ali tako imajo pravico do uvrstitve na lestvico najbogatejših vsi Irci ne glede na to, kje živijo. Irci si tako še vedno lastijo žensko, rojeno v majhni ribiški vasici blizu Dublina, ki v Kanadi velja za kraljico maloprodajne trgovine. Skupaj s kanadskim možem Galenom Westonom imata devet milijard dolarjev premoženja, pri tem je že upoštevanih 130 milijonov, ki sta jih izgubila zaradi recesije. Na Forbesovi lestvici sta 121. najbogatejša na svetu, v Kanadi pa na drugem mestu. Kanadčani Westonova poznajo kot lastnika verige živilskih trgovin Loblaw, verige pekarn Weston Bakeries in verige prestižnih blagovnic Holt Renfrew. Na drugi strani Atlantika imata v Veliki Britaniji verigo blagovnic Brown Thomas in verigo blagovnic Selfridges, z največjo med njimi na londonskem Oxford Streetu, delež pa imata tudi v multinacionalki Associated British Foods. Hilary Weston je hčerka prodajalca gospodinjskih aparatov in pravi, da še vedno ne more verjeti, da je bogata. Pogosto se uščipne, da bi se prepričala, ali ne sanja, in se sprašuje: »Le kako se je to zgodilo ravno meni?« Hilary je bila pet let viceguvernerka province Ontario, znana pa je tudi po svoji dobrodelnosti, pri čemer ni pozabila na svojo staro domovino. Ustanovila je Ireland Fund of Canada, prek katerega Irci iz vsega sveta pomagajo revnim irskim otrokom, da se lahko šolajo.

Milijarder, ki ga je kriza dotolkla

A če se Hilary Weston še vedno od časa do časa zazdi, da sanja, je na trda tla padel Sean Quinn, ki se mu je življenje zaradi lastnih poslovnih potez, ki jim je svoje dodala še kriza, obrnilo v nasprotno smer, kot jo uberejo tisti, ki iz revščine prilezejo med bogataše. Iz milijarderja je skoraj dobesedno postal pomivalec krožnikov. Petinšestdesetletni Quinn je bil leta 2008 najbogatejši Irec, imel je 4,7 milijarde evrov vredno premoženje in podjetje, katerega poslovno območje se je raztezalo od severne Evrope do Rusije. Zdaj ima 2,9 milijarde evrov dolgov, njegovo podjetje je zadolženo za 800 milijonov, njemu samemu pa ni ostalo čisto nič. Lani je razglasil osebni stečaj. Leta 2007 je v Anglo Irish Bank vložil velike vsote, ki si jih je sposodil od svojega podjetja in se grdo zašpekuliral. Med finančno krizo je tečaj delnice banke strmoglavil, saj je imela na kupe slabih posojil. Najprej mu je banka posodila dodatni denar, da bi poplačal dolgove, potem pa se je banka zlomila in bila podržavljena, Quinn pa je ostal s svojimi izgubami. Kljub temu je Quinn na Irskem še vedno priljubljen, saj je njegovo podjetje nekoč ustvarilo na tisoče delovnih mest. S sto funti začetnega kapitala je iz očetovega peskokopa ustvaril mešani koncern, ki je imel naložbe v proizvodnji gradbenega materiala, zavarovalništvu in nepremičninah. Iz hvaležnosti so šli Irci celo na cesto in demonstrirali njemu v prid.

Redki portugalski bogataši

Portugalska je revna, zadolžena država, ki je zaprosila za pomoč in ima temu ustrezno tudi malo res pravih milijarderjev. Forbes je našel samo tri, skupno imajo 6,9 milijarde evrov premoženja. Najbogatejši Portugalec je 77-letni Américo Amorim, lastnik koncerna Corticeira Amorim, ki proizvaja pluto. Amorim ima lastniške deleže še v energetiki in bančnem sektorju. S 4,4 milijarde evrov zaseda 242. mesto na lestvici. »Nisem bogat, samo trdo delam,« je podobno kot številni slovenski premožneži dejal kralj plute, ko so ga novinarji vprašali, ali je zanj sprejemljiv nov davek na bogastvo. Njegov vzpon se je začel, ko je začel delati v podjetju, ki ga je njegova družina ustanovila leta 1870, in ga spremenil v holding, ki poleg plute obsega še bančništvo (špansko Banco popular in angolsko Banco BIC). Kot številni milijarderji je tudi Amorim svoje posle razpršil. Je tudi eden glavnih delničarjev naftne in plinske družbe Galp Energia, pa tudi 25-odstotni lastnik luksuzne znamke Tom Ford, kar sploh ni slabo za človeka, ki sam sebe nima za bogatega.

Lastnik verige trgovin Jerónimo Martins, 77-letni Alexandre Soares dos Santos, je z 2,5 milijarde evrov na 491. mestu Forbesovega seznama najbogatejših na svetu. Podjetje, ki ga vodi od leta 1968, je v zadnjih treh letih hitro raslo. Njegova tržna vrednost se je povečala za 200 odstotkov. Iz majhne trgovine v Lizboni, ki jo je leta 1792 odprl Jerónimo Martins, je nastal imperij. Alexandre Soares dos Santos je vodstvo prevzel po smrti svojega očeta, pred tem pa je kariero uspešno začel pri Unileverju. Družinsko podjetje je preobrazil v eno najuspešnejših trgovskih verig na Portugalskem. Njegov poslovni model je temeljil na učenju iz napak. Po slabih izkušnjah v Braziliji z verigo supermarketov Sé, ki jo je prodal leta 2002, in prodaji nestrateških poslovnih področij, denimo naložbe v telekomunikacije, je začel vlagati v skrbno premišljena in varna področja, na primer v poljsko diskontno trgovsko verigo Biedronka, ki zdaj prinaša velik del njegovega dobička, obnovil pa je tudi eno največjih portugalskih verig supermarketov Pingo Doce.

Precej niže na lestvici, z nekaj več kot milijardo evrov, na 1153. mestu je 74-letni Belmiro de Azevedo, lastnik konglomerata Sonae. Njegovo premoženje je v enem letu utrpelo precej škode - kar za tretjino, saj je vrednost delnic njegovega koncerna zelo upadla. De Azevedo je prvi milijarder, ki je po revoluciji leta 1974 do svojega premoženja prišel z lastnimi močmi, ko so številni portugalski bogataši izgubili skoraj vse. Tesarjev sin, najstarejši od osmih otrok, ni uspešno končal niti osnovne šole, a je pozneje to nadomestil s poslovno kariero, katere temelj je konglomerat Sonae, imperij naložb v trgovino, nepremičnine in telekomunikacije. Leta 1965 je bil Sonae samo majhna tovarna lesenih plošč, pod njegovim vodstvom pa je leta 1985, ko je začel kotirati na borzi, postal največji zasebni konglomerat na Portugalskem.

V primerjavi s tremi portugalskimi milijarderji bi lahko rekli, da je španskih kot listja in trave. No, v resnici jih je na Forbesovi lestvici 16. Najbogatejši med njimi in hkrati peti najbogatejši na svetu je s 37,5 milijarde evrov Amancio Ortega, lastnik verige modnih trgovin Zara, ki mu kriza ne pride do živega. O njem smo obširneje pisali v letošnji julijski številki Managerja.

Tudi drugi najbogatejši Španec Isac Andic (s 4,8 milijarde evrov, na 221. mestu Forbesove lestvice) je obogatel v svetu mode. Njegovi predniki so se v šestdesetih letih priselili iz Turčije, Isac pa je skupaj z bratom prvo trgovino z oblačili odprl leta 1984 v Barceloni. Danes njegova veriga trgovin Mango največ od skupne vrednosti prodaje 1,6 milijarde evrov proda zunaj Španije v eni od 2060 trgovin v 104 državah, tudi na Kitajskem. Modna ženska oblačila so naprodaj po zmernih cenah, ponuja pa jih tudi v 800 tako imenovanih kotičkih, trgovinicah v okviru trgovin drugih ponudnikov. V njegovih reklamah nastopa Kate Moss, ki je glavna zvezda njegovih reklamnih kampanj za nove kolekcije. Svoj uspeh Mango pripisuje tudi svoji pionirski vlogi v digitalnem svetu. Kot prva španska modna blagovna znamka je imel svojo spletno stran že leta 1995, leta 2000 pa je odprl svojo spletno trgovino. Ljubiteljice svojih modnih izdelkov poskuša zdaj navezati nase s tekmovanjem za najboljšo fotografijo, na kateri mora udeleženka nositi oblačilo v Mangovem uličnem slogu (street style). Slike, naložene na spletno stran podjetja, bodo ocenjevali strokovnjaki in izbrane nagradili z darilno kartico, vredno sto evrov, najboljšo med njimi pa s 500 evri.

Ciprčan v krizi divje vlaga

Tudi Ciper se je pridružil prošnjam evrskih držav Grčije, Irske, Portugalske in Španije za finančno pomoč. Državi delajo preglavice visoke izgube bank, ki so tesno povezane z grškimi. To velja za južni del otoka (Republiko Ciper), ki je grški in je vključen v evrsko območje, medtem ko severni, turški del (Turška republika Severni Ciper) ni in ima denarno enoto turško liro.

Revija Forbes je na svojo lestvico najbogatejših uvrstila enega samega bogataša Republike Ciper. Oseminšestdesetletni na Norveškem rojeni John Fredriksen je z 11,3 milijarde dolarjev na 75. mestu. S 16 leti je pustil šolo, leta 2006 se je odpovedal norveškemu državljanstvu in prevzel ciprsko. Očitno je tudi on sledil zgledu grških milijarderjev in se izselil v Veliko Britanijo, kjer živi v londonskem okrožju Chelsea. Tam stanuje v obnovljenem viktorijanskem župnišču, vrednem 172 milijonov dolarjev. Od tam nadzoruje največjo floto supertankerjev svoje družbe Frontline, ki prevažajo nafto, podjetje za vrtanje nafte v morskih globinah Seadrill in 128 ladij, ki prevažajo minerale, žito in utekočinjeni plin. Razmere v pomorskem prometu so najslabše po tistih v sedemdesetih letih, instinkt pa Fredriksenu svetuje, naj vlaga. Pred kratkim je vložil sedem milijard dolarjev v 18 naftnih vrtin na morskem dnu in štiri milijarde v kakih 50 novih ladij za prevoz utekočinjenega plina, bencina, propana in drugih goriv. Čeprav ima rad tankerje, poskuša povečati svoj tržni delež v trgovini s tekočimi energenti v vseh njihovih oblikah.

S temi naložbami se podaja v eno največjih tveganj v svoji pestri in pustolovski karieri, ki mu je prinesla milijarde dolarjev dobička, pa tudi ovir in nazadovanj (med drugim je štiri mesece zaradi goljufije presedel v zaporu).

Njegove najnovejše naložbe temeljijo na upadajočih cenah ladij. Na gospodarske napovedi se ne ozira kaj dosti, saj pravi, da so preveč negotove, da bi bile koristne. Cena globokomorske vrtine je 531 milijonov dolarjev, kar je 31 odstotkov manj od vrhunca, ki so jo dosegle cene pred krizo leta 2008. Kitajske in južnokorejske ladjedelnice sprejemajo naročila za supertankerje za ceno približno 80 milijonov dolarjev, kar je polovica cene iz leta 2007.

Tveganje je veliko. Če bo na svetovna morja poslal preveč ladij, bo s tem cene prevozov, ki so zdaj na desetletnem dnu in ki mu jih plačujejo naftne družbe, trgovci in rafinerije, še bolj potisnil navzdol.

»Pravzaprav sem trgovec. Mislim, da smo že blizu dna, in ko bodo cene čisto na dnu, bom še bolj kupoval in vlagal. To je bistvo moje igre,« pravi.

avtorica: Anamarija Urbanija; članek je bil objavljen v reviji Manager - najbogatejši Slovenci 2012, november 2012.